Vsenajboljše

Sranje.

Sem kar precej lena oseba. Marsikdaj se mi ne ljubi, ali pa imam nujne stvari. Ki so odličen izgovor. Celo domislim se, da tudi estradniki izpljunejo svoj izdelek le vsake toliko let. Ta čas pa naj se medi pričakovanje v srcih publike, šepečejo naj se ugibanja o vzrokih njihovega izginotja, izventelesni nosečnosti, ločitvi in trojni poroki, o živčnem zlomu, overdouzu, zamračenem umu, o vesoljskih ugrabitvah in scientoloških zarotah. Naj se, med tem pa mirno lahko zabušavam.

Dobro mi je šlo. Vse dokler pretekli vikend ne pridem na štart vipavske petdesetke, celo v avtu sem bila takrat, a ravno dovolj blizu, da ujamem glas, ki celemu Brju in vsem tam pripoveduje o »blogerki Cici«. Šit. Ne morem se pretvarjati, da ne slišim, vsaj sama pred sabo ne. In ne morem hliniti brezbrižja pred slabo vestjo. Ne gre več. Potem upam, da se bo zgodilo kaj radikalnega, kaj, zaradi česar bo ta zapis čista nadgradnja lanskoletnega in se za vsak slučaj slečem. Tam, v avtu Drejka teama, k sreči sem še brez spodnjic. Vsaj to. Morda bo za začetek pripovedi zadostovalo.

A pripoved se je pričela že nekoliko prej, četudi je bil protokol do potankosti enak lanskemu. Prišli sva v Vipavo dan pred tekmo, dvignili številki, obiskali gostilno in se ves čas igrali tisto igro iz ugankarskih revij – »poišči razlike«, le da sta tam slikici narisani, midve pa sva ju živeli. Razlika je gotovo bila v številu komarjev nad reko, v količini vode v rečni strugi, ki je grozila, da se bržkone razlije za šank, v pici na krožniku namesto postrvi, najverjetneje so bili v gostilni drugi ljudje, le količina piva je bila predtekmovalno enaka, kar pomeni eno veliko, v praksi pa se vedno izcimi eno veliko in še eno skupaj. Potem sva se odpravili k Romanu, bratu zloglasne sodelavke Juditke, in Mucki je med potjo oznanila, da je bila lani ob tej uri bistveno manj debela. Opozorila sem jo, da očitno v njenih zaznavah prihaja do popačenj, saj če bi se debelila v skladu z njimi, bi trenutno tehtala kakih dvesto kil, ali pa je začela iz minusa. Zato ji te razlike nisem priznala.

Pri Romanu ni bilo večjih sprememb. Zgolj uro v jedilnici so poravnali, saj sem pred letom Juditi poročala, da je njihovo stanovanje tako brezhibno, da človeka zgrabi, da bi lebdel, da le ne bi česa onečedil. Postrani ura na steni je tako delovala provokativno, kar me je med lanskim zajtrkom vznemirjalo in malo je manjkalo, pa bi jo poravnala sama, a si nisem upala. Je namreč precej velika in lahko bi mi padla iz rok. Ali pa bi vsaj popackala steno. Judita je brata o težavi obvestila in letošnji zajtrk je bil nemoten. In slavnosten. Pričel se je namreč moj rojstni dan. Mucki mi je podarila čestitko z mucko, z voščilom v nemščini, saj hodi na tečaj, in telefon. Ta je že moj drugi »na tač«. Prejšnji je tudi bil, a se iz nekega skrivnostnega razloga ni hotel priklopiti na internet, na kar sem bila ponosna in zdelo se mi je v stilu. Zato sem vedno spraševala Mucki, če me je zanimal kak podatek, in zraven rada poudarila, da je čisto brez veze in infantilno, da mora v tem trenutku obvezno posrfati in ne more počakati do doma, ali pa odgovor poiskati med materializiranimi ljudmi. Nov telefon je lep, delujoč in moderen. Mucki mi je prepovedala, da ga dam v predal in mislim, da bom podlegla. Še vedno mi ostane šivanje nogavic, lepljenje opreme in obutve s silvertejpom in dvakratno uporabljanje čajnih vrečk.

Potem sva se odpeljali na zborno mesto, kar je nedvomna izboljšava, saj lani sva hodili peš in le zakaj bi spet, ko pa ni logično. Pa še deževalo je. Sicer nežno in ne zlohotno, a mi je vendarle šlo na živce, saj še nisem dojela, da mi hlad v resnici prija in odnos do zgodnje turobe je bil en sam krivičen predsodek.

Pred šolo so prišli mnogi, kar je dobro. Zelo rada se namreč poljubljam. Tako sem se lahko poljubljala že pred sedmo zjutraj, in to z različnimi, ki so mi želeli vsenajboljše. Pri čemer sem se tako kot po navadi zgolj pretvarjala, da gre za voščilni protokol, v resnici sem bila še kako pri stvari. Že pred štartom, še tam v Vipavi, sta vodilni mesti v tej disciplini zasedli Katja in seveda Mucki, ki sta naredili nezgrešljiv vtis. Urša in Andreja morda nista vedeli, da gre za oceno in sta dobili popravca. Bi se že kar isti dan javili, takoj potem, ko so nas dostavili v Brje, in na sumu ju imam, da sta naju tudi zato povabili v avto, a sem bila nepopustljiva. Naj še malo trenirata, jaz pa sem imela druge opravke. Zgrabila me je namreč panika, ki se je rodila na podlagi travme z Blegoša, kjer sem na lanskem Pušeljcu skoraj pozebla. Zdaj pa zopet v isti kikli, podobna črnina je ovijala nanoški masiv in resnično pretreslo me je, ko sem se v mislih uzrla, kako na pol gola gazim skozi snežni metež puste planote, drevje je mrtvo in okovano v žled, name pa preži lačna mrcina, ki ji obleke niti lupiti ne bo treba. Urši sem nemudoma ponudila protekcijo, če mi odstopi kaj za na noge. Urša je preudarna gospa, ki razmišlja o prihodnosti in spoštuje vremensko napoved, zato je imela za na noge dvojni komplet. Kot nalašč tistega od »štirih občin«, da je obleka ne le grela, pač pa tudi celila rane. V avtu sem tako prvič zamenjala garderobo, kar se ob nastopih spodobi, vsaj nekajkrat, če kaj spremljate gala prireditve. Zdaj sem lahko opogumljena stopila na štart in oblaku pogledala v oči. Še več, vsej sivini navkljub smo se jeli objemati in poljubljati še bolj, precej tudi za številna fotografiranja, kajti to sodi zraven na štartno preprogo.

Predlagala sem, da uvedemo pravilo poljubljanja na vsaki okrepčevalnici, pa je Katja napovedala tekmovanje. Tekaško, žal. Zato sem se z Brij pognala za njo in za Mucki, ki je sicer oznanila sprehod, a ima očitno druga merila, in upala, da bo morda katera klonila v navalu endorfinov. Pa bi lahko vedela, da sta obedve te sorte, da se raje ne poljubljata nikoli več, kot pa da se predata. Zato mi je preostalo edino še, da tečem. O čemer v resnici nimam pojma, vsaj v tekmovalnem smislu ne, ker mi je zoprno, če se matram in me boli, zato pri priči upočasnim, ko se nakazuje kakšna sitnost. Tako sem jo ubrala v okviru prijetnega skozi vinograde, se prve četrt ure ogibala lužam in čmohudri, potem pa sem se prepustila tudi njim, saj so konec koncev del vsega in izpade junaško, če si usran do riti in še čez. Tekla sem, poslušala glasbo in nič kaj razmišljala. Obkrožale so me bolj ali manj iste face, zdaj so povedli oni, zdaj pospešila jaz, a vselej pazila, da nisem pomendrala polžkov, ki so se ignorantsko šopirili na progi. Še črvov sem se ogibala, so bojda sila pomemben člen prehranjevalne verige.

Tedaj je bil ob meni Boštjan in pokramljala sva, kar zbližuje in tekača izlušči iz meditativne zamaknjenosti. Pripomnil je, da lepo tečem, celo tako zelo in tako lahkotno, da bi se od mene lahko učil, jaz pa sem pomislila, da se dela norca. Že celo življenje me je namreč sram, saj si predstavljam, da se pomikam kot boksar v ringu, ali da se zvijam kot kača med paritvenim plesom, ali kar oboje na enkrat. A očitno je Boštjanu to všeč in z veseljem ga naučim, morda bi lahko celo razdelala stile vse od belouške do pitona.

Na okrepčevalnici je Boštjan zaostal, lahko da se je prelevil v kako bolj ležerno kačo. Meni pa je postalo na grebenski cesti resnično všeč. Še neka poskočna popevka se je zarolala, nikogar ni bilo pred mano, tistih za mano pa tako ali tako nisem videla in korak sem preobrazila v plesnega. To med tekom rada počenem, se mi zdi, da vse skupaj izpade potem dosti manj resnobno. Nič kaj pa ne pripomore k umetniškemu vtisu. Tudi pri plesu zagovarjam svobodno izraznost, ki je pri meni vselej nekoliko debilna in estetska le na nek poseben način. Pa kaj. Je čisto vseeno, glavno, da me je preželo golo veselje, da sem se zazrla prek rož na obcestni livadi in vzneseno pomislila, da je res blazno fajn, ko takole laufamo. Ko si s tem organiziramo soboto, polno pozitivizma, potrditev in malodane življenjskih prigod, ko se herojsko prebijamo skozi težke trenutke, da smo potem všeč samim sebi, če še komu drugemu, in to nedvomno, pa toliko bolje.

Cesta je spet nepričakovano kmalu prešla v gozdno stezico, vnovič vso blatno in spolzko, da sem korakom dodala še akrobatske. Teren je bil zahteven že tako ali tako, sploh pa sem imela superge popolnoma neprimerne in drselo mi je tako pomilovanja vredno, da me je vsakič znova popadel firbec, če bom sploh v stoje premagala klanec navzdol. Celo na tistih navkreber je bilo pogosto napeto. Po srečnem slučaju sem jih, vse do zadnjega, čeprav se mi je nemalokrat nad glavo izrisal oblaček s slovničnimi ločili in kakšnim čustveno obarvanim simbolom. Zato imam prav te superge še vedno rada in še jih bom imela. So bolj kot ne grde, v neki nemogoči roza-fluorescentno-rumeno-oranžni kombinaciji, a so zato mehke, ravnega podplata in prostorno široke, da se stopalo v njih počuti svobodno. Stopalo je poleg kože in seveda ustnic moj najljubši del telesa in zdi se mi, da je nek učenjak, nemara celo Da Vinci, povedal, da je stopalo ključno, sploh pri gibanju, da gre za nekakšen čudež, za popolno vzmet ali nekaj takega. Nimam blage veze o anatomiji, še manj o fiziki, a po kmečki logiki se mi zdi, da vzmet deluje toliko bolje, tem manj se vanjo vtikaš, sploh če je že sama po sebi popolna. Zato stopala omejujem čim manj in včasih se prav naslajam, kako lepo delujejo. Najbrž se je Leonardu dogajalo podobno.

Ko sem pričakovala, da pridem do neke cerkve ali gradu ali nekaj takega, sem se ovedla, da sem praktično že v dolini. Ljudje so stali ob poti in mahala sem jim, kajti zdelo se mi je prav, da jih razveselim, ko pa so se že potrudili izkazati pozornost. Na okrepčevalnici sredi drobnega vaškega trga sem si natrosila nekaj soli na jezik, bolj za vsak slučaj, namreč rado me kje kaj prime, še najraje v piščal, ne glede na to, kako neumno je, saj vsakega poštenega tekača grabi v meča, kot se spodobi. Pa me tokrat ni nikamor. Kar je pomembna in srečna razlika od lani.

Pričel se je dolg vzpon proti nanoški Pleši, poln zmernosti, preudarnosti in počitka. Vzpone imam rada. Vodijo proti vrhu. Sprva sem bila sama in premišljevala sem, če se kje v zelenju podrasti skriva kak klop, tako vsaj za družbo. Mucki se klopov od vseh živali boji najbolj. Zdijo se ji nekakšno biološko orožje in proti njim se bori z rumeno knjižico, ki jo bo od zdaj naprej nosila na ture in z njo mahala čez grmovja, kot mahaš s križem pred vampirjem. Veselim se videti, kako bo to delovalo. Jaz pa sem namesto klopa našla fantka. V resnici je bil kar precej seksi mladec, v črnem in oprijetem, kar je skrbno poudarilo ravno tisto, kar je treba. Skupaj sva preživela nekaj lepih minut, potem pa me je spustil naprej. In ko sem čez kratek čas želela z njim pokomentirati prijaznost stezice, ga že ni bilo nikjer več. Tudi žilavega gospoda, ki sem ga obšla nedolgo tega, ne. Bila pa je za ovinkom koča z okrepčevalnico, kar me je presenetilo.

V kozarec sem si ravno namiksala nekaj nagravžnega iz sestavin, ki sem jih našla na mizi, ko se je od nekje prikradla Tina iz službe, da sem se je lahko razveselila. Obstaja tudi Tina iz bolnice, katere bi se nedvomno razveselila še bolj, a njo sem na poti srečevala le v mislih. Kar ima v resnici določene prednosti, saj sem te misli lahko režirala po svoje, vam pa seveda ne povem, kako. A tedaj je bila ob meni Tina iz službe, povsem snovna. S Tino iz službe se radi pogovarjava na dolgo, še najraje kaj analitskega, pa sva se temu tokrat odrekli. Le površno sem pokomentirala vreme, da je odlično, ona pa zadnji spust v Gradišče, da je zajeban. Potem sem šla. In kmalu razmišljala, da je čisto dovolj zajebana že tale potka, ker je ena sama blatna kotanja, v kateri bi lahko čofotala kar na mestu, kot perpetuum mobile na tekaškem traku v fitnes dvorani. To pa nekako ni bil namen. Zato sem se dobršni del vzpona poslužila trav na obronkih, te so bile ustreznejše. Prodirala sem v meglo vršnih livad in si prigovarjala, da bo tole prečenje trajalo v neskončnost. Pa ni. Malo pod vrhom me je objel Marko in mi povedal, da sem tretja od dam, čemu takrat nikakor nisem mogla verjeti. Da se spredaj preganjata Katja in Mucki, mi je bilo jasno, slednja mi je celo mahala prek travnikov s ceste, kamor se je trasa upognila, toda kje neki je Mihaela? Prepričana sem bila, da jo je Marko spregledal, a takrat še nisem vedela, da je ostala zadaj na eni izmed začetnih postojank. Morda je celo resno vzela tisto rojstnodnevno pravilo o poljubih in ga pač nekoliko prikrojila sebi, kar je čisto v redu.

Dancing queen od Abbe sem poslušala, ko se je iz megle izluščila antena. Dancing queen je pesem, ki bi si jo zaželela Špela, če bi ji kdo ponudil glasbeno željo. Špelo imam najrajši na svetu, kot tudi še vsaj deset drugih oseb. Živi nad mojo glavo in nad njo je terasa. Tja sem nekoč splezala, ko se je učila za strokovni izpit, da sem ji pred okno učnega kotička za vzpodbudo in nebeško presenečenje izobesila Sanatho Fox v skoraj-naravni velikosti. Samanthafox je sicer moj mladostniški idol, zato mi jo je ona za štirideset let obesila na vhodna vrata. V dopasnem izrezu, ki v vsakem primeru deluje nadnaravno. Jaz sem ji potem izobesila plakat Abbe, kar na tisti železni okvir na koncu bolnišnične postelje, ko je bila pred kratkim operirana. S Špelo veva, da je pomemben del sporočanja in izražanja naklonjenosti tudi izobešanje plakatov.

Špela me je skupaj z Jano in Ami, ki je žival, pričakala pri anteni. Poljubile smo se, Jana spet s stisnjenimi ustnicami kot vedno, da si slučajno ne bi česa domišljala. Potem sem zavila proti cilju. Brez omejevanj in kontrole, nabrito, da je bilo eno samo veselje. K sreči se je odprlo vesolje, ali sem se vesolju odprla jaz, ali sem se enostavno povsem prepustila, morda se je sprožil predsmrtni boj. Res, da sem v največje klance hodila, a to le kratek čas, in res sem se bolj ali manj opotekaje dričala po blatnih toboganih, a vse je bilo ena sama norost, da sem se nasmihala v brk kot prismuknjena in zrla predse s pogledom, ki ne jebe. Spomnila sem se, da sem enkrat septembra tekala ravno tu, ravno tako poblaznela, a v nasprotni smeri. Sama. Prvič po večtedenskem prisilnem premoru, zato je bil tisti tek še toliko bolj pomemben. In zato je pomemben ta. Saj je za vsenajboljše in k najboljšemu doprinaša. Sam po sebi, z vsem, kar je bilo prej in tistim, kar je bilo potem.

A vsega ne bom izdala. Lahko povem le, da je bilo razlogov za čestitke in voščila še več, navsezadnje pa jih niti nismo potrebovali.

Vsem poljube, vsem pozdrave,

Cici