Počitnice

Toliko gneva je v njem, da bi ga v besu zabodel. Toliko strahu in razočaranja, da bi ga zabadal, dokler mu ne bi pošle moči in bi ga udušile solze. Tudi njo bi. In sebe tudi.

Ko krili z velikim kuhinjskim nožem, ko tuli, da se mu para grlo, in skozi daveč jok hlasta za zrakom, upam, da je v tem scenariju skrita varovalka. Da je v njem vsaj drobec, ki se bo predal. Ki bo začutil, da je vse v redu. Da bo spustil rezilo, čeprav se bo nato sesul. V brezmejni obup.

Nekje je skrita varovalka. Za zdaj še.

Počitnice so lahko eno navadno sranje. Brutalna predstava resničnosti. Talilnica iluzij. Dovolj dolge so, da jih ni moč spregledati in prekratke, da bi se sprijaznil. Ali pa se končajo ravno tedaj, ko bi morda res šel na morje, a tega nikoli ne bo mogel vedeti. Ves čas je čakal in preveč je surovo spoznanje, da je nemara čakal nič. Zgolj nič. Kot vedno. Zato so vsega krive počitnice in njihov konec. Se zdi.

Ko sedimo na pivu, potem ko so ga hospitalizirali, imam občutek, kot da me je nekdo treščil ob tla. Hej, kje so tisti julijski dnevi, ko sem ležala v bolnici, četudi ob smrčečih sodih, in potem doma, več dni, v popolnem miru in tišini?! Dnevi brezskrbnega poletja, irskih pubov, prijateljev in osebnih zgodb, ki se vedno znova izkažejo kot neskončno dragocene. Kot da so te iste počitnice, ta cinizma polna resnica, hkrati tudi privid. Moja omamna iluzija. Ki se hipoma sesuje, ko sreča svoj drugi pol. Ki jo rezilo poreže, da izgleda, kot da je na oni strani nič. Zgolj nič.

Pridem domov in se jih še trdneje oklenem. Počitnic. Nekomu povem, da mi je pomemben. Da se ne bi razblinil.

Zjutraj tečem. In premišljujem o vseh njih, mulcih, ki so mi še pomembni. Ki jim nekoč nekdo tega ni povedal. Ko bi bilo nujno. Sprašujem se, če sem jim uspela vsaj jaz. Potem, ko že težko zaupajo. In če jim je to vsaj za silo odtehtalo. Morda. Vsaj za trenutek. A toliko vreden.

Tečem in vse je jasno. Tako preprosto. Lahko povežem ta dva pola: lahko iluzijo oživljam v resnico in resnica bo potem nemara znosnejša. Morda bodo pognale varovalke. Lahko vsaj še naprej poskušam. Zato sem tu.

Nato ga obiščem v bolnici. Vem, da je najvažneje, da pridem. Potem igrava namizni nogomet in se smejiva. Krohotava se, ko zabijava gole, jaz nemalokrat sama sebi. 

In tako otroško brezskrben se zdi, da spet verjamem.

Vase.