torek, 30. junij 2015

Pušeljc




Kdaj je bilo bolj zajebano, sem razmišljala. V Tadžikistanu. Potem, ko je telo že peti dan v hipu utekočinilo sleherni grižljaj in izcedilo na plano, midve pa sva vsemu navkljub z debeluhastimi nahrbtniki korakali prek prelazov nekega zabačenega hribovja. Takrat sem bila le še klavrna senca sebe in kar izginila bi, če me ne bi odrešil antibiotik iz sovjetskih časov. Pa v Ladaku. Po enotedenskem postopanju prek gorskih pustinj in številnih snežnih ujmah, ki so naju skoraj udušile, se je naredilo okno lepega vremena, da sva že tako ne ravno sveži v drncu zlezli na šesttisočak nad mestom. Brzeli sva tako furijasto, da sem zakuhala od nepričakovane hitrosti. Pa na Leninu - tam ni šlo začuda nič narobe, a le redki so poskočni nad sedem tisoč. Tam je sleherni pomik naprej materializacija volje in na tistem dolgem grebenu se teh materializacij zgodi najmanj nešteto. Pa v Iranu na Damavandu, pa nekajkrat med prečenjem Himalaje, kjer se rado pripeti, da vsaj malo pomrzneš, kar vsaj malo boli. Pa z vročino nad Bajkalom, pa z vročino na Ortlerju, pa med trdovratno virozo letos v Visokih Turah, ko nisem imela niti toliko moči, da bi se zgrudila od slabosti, ki je prevevala sleherno mojo celico. Ja, pravzaprav takrat je bilo huje kot kdajkoli prej.

Zdaj pa se je pričenjalo jasniti. Gozd je dišal po dežju in na oni strani so se iz megel odpirala pobočja. Tako zelena, tako strupeno žareča, kot da bi tam ležali ogromni tropski kuščarji, omamljeni od popoldanskega sonca. Še vedno sem drgetala od nedavnega neurja in bilo mi je hudičevo slabo, a če se nisem silila v tek, se je še nekako dalo. Bila sem naravnost bedna v primerjavi z nabritostjo, ki me je razganjala le slabo uro nazaj, a če sem naštela res ta prave jebe, sem se morala razveseliti. In sem se. Kajti tekla sem skozi Pušeljc. Na Blegošu sem treščila na dno, ali pa me je osmodila strupena roža Jožkovega buketa, a zdaj mora iti le še na bolje. Jasni se in kmalu bo toplo. Fak je lepo, sem rekla napol naglas in stekla naprej.

Stotke nisva tekli še nikoli. Res, da sva jih lani prek puščave nabrali 260, a to je drugo. To je že toliko, da lahko hodiš, ko se ti ne ljubi več in greš spat, ko imaš vsega dovolj. Tudi stotka je temu prijazna, a vendarle nekoliko bližje cilju, da se ravno ves čas ne splača obirati. Sicer se ne pozna kaj dosti, če greš lulat, tudi pomalicaš lahko spodobno, ali pa si vzameš čas za spoznavanje novih ljudi. Kljub temu pa je cilj ves čas predstavljivo daleč in ne da miru. Nekako bova že, sva menili, Mucki je sicer rekla, da mogoče ne bo pretekla, a to spada k tistemu karakterju, ki v osnovni nikoli nič ne zna in bo kontrolko pisal ena, potem pa ima vse pet.

V Baško grapo, na stičišče številnih slovenskih pokrajin in v pentljo vseh pomembnih prometnih poti, v malodane središče Slovenije, če ne kar Mediterana, južne in srednje Evrope, no, recimo v središče Evrope, da malo zaokrožim, sva prišli v petek, da bo vse v miru. Najprej sva uščipnili Jožka. Poznamo se še iz virtualnega sveta Turnega kluba Gora kot Cici in Mucki in Jožko iz prelepe Baške grape. Potem ko smo bili že dolgo prijatelji, smo se končno pričeli srečevati še v živo na zimskih turah in Jožko nama vse od takrat obljublja ekskluzivno vodenje po skritih terenih Sorice, pa tisti spust s Črne Prsti, ki je le za izbrance. Leta 2011 se je v teh koncih po trasi takrat še ta krajšega GM4O odvilo svetovno prvenstvo v gorskih tekih in ker ekskluzivnega vodenja do takrat še ni bilo, sva sklenili, da prelepo Grapo spoznava vsaj iz te perspektive. Škoda, da je Jožko osebno izpustil svojo ekskluzivno priložnost, kajti ti konci, ta atmosfera in ti ljudje povzročijo, da se nezadržno zatreskaš. Zato pa sva se zatreskali na široko, v razglede, stezice, gričke in ostenja očakov, v mize s potico, v zastave in harmoniko in Uršo in Andrejo, ki sva ju prav takrat spoznali pod ta velikim šotorom. Potem sva spoznali še Polono, s katero naju je poleg njene rodne Grape podružila tudi Moskva in zgodba je bila zaokrožena: kjerkoli si in kamorkoli greš, spremlja te prelepa Baška grapa. Zato je bilo tekanje skozi Pušeljc neizogibno in nanj sem se vsaj miselno vpisala že kar nekaj časa nazaj, ko smo s Špelo in Jano jedle znameniti štrudelj Črne Prsti in se je Jožko pridušal, da pripravlja »nekaj velikega«.

Jožka sva objeli vsaka z ene strani in mu povedali, da se veseliva. Razveselil se je tudi on, kot najbrž slehernega v teh izbranih dneh. Potem sva odšli naprej po opravkih. Vzeli sva številko in pokazali opremo, ki jo znam na pamet še z Vipave, le da so tu dodali povoj, če si kaj zviješ, ali pa kaj razbiješ, je rekel gospod. Potem sva si ogledali šotor, kjer se je vse dogajalo in polne kozarce piva, ki so mi bili tako zelo všeč, da me je Mucki kar zrinila ven in čez progo, kjer je bilo najino stanovanje. No, v resnici Polonino, ki nama ga je odstopila za ta dogodek, sicer pa je tudi sama nekega večera ugotovila, da Podbrdo nemara le ni tako zelo središčno, kot me je prepričevala v Moskvi, in se preselila v Ljubljano. Tako ali tako pa v vasi ni priljubljena, ker zagovarja pravice koz, kar ni običajno.

Zvečer sva veliko jedli. Tudi to sem se naučila v Vipavi. Bolje zvečer kot zjutraj. Zjutraj vse obleži in se potem spahuje. Zraven sva za podkrepitev vzdušja poslušali harmoniko na TV1, pa je fantek tako zelo zafušal, da me je postalo sram in preklopili sva na bigbraderja. Vem, da bigbrader obstaja, a vse viroze sem prebolela že prej, tako da zanj to pomlad ni bilo priložnosti. Kljub temu nama je bila punca, ki je zmagala, všeč, še bolj potem, ko sva razbrali, da je v bistvu fant. Spat sva odšli zgodaj, še predenj je potihnil šotor nad nama.

Ob pol petih sem pila kavo in skozi okno opazovala kako tabornika Marjan in Marko šarita okoli svoje enklave. Delovala sta zaposleno in osredotočeno, zato sem sklenila, da ju nima smisla motiti z obiskom, kaj šele s skodelico česa vročega.

Četrt čez pet sva bili pripravljeni. Mucki celo s kakšno minuto prednosti, da mi ni bilo treba zlagati perila, brisati prahu in odlagati smeti, za kar je običajno obilo časa, ko se odpravljava na kak trening. Pograbili sva pušeljc vreč z nepogrešljivo šaro za v Kopačnico, Železnike in cilj in odkorakali proti šoli. Tam je bilo toplo in veselo in bržkone bi posedeli, če se ne bi ura vrtela proti štartu. Ta je bil za ovinkom pri cerkvi. Pridno sva mencali pred črto kakih petnajst minut prej, ko ni bilo še nobenega in amatersko poslušali, če je morda kaj treba, med tem ko so drugi kramljali in zajtrkovali in dajali vtis, da jim je vseeno, četudi štart za nekaj minut zamudijo. Pet do so telesa zapolnila prostor in stopili sva na stran, da naju ne bi pomendralo kot na tistih dirkah pred biki, še Vesna se je od nekje pojavila, da nama stisne roko in smo šli. Po makadamu rahlo, nato pa vedno bolj navkreber, naposled toliko, da mi ni bilo več do teka. Mucki je med tem izginila, še predenj sem se dobro zavedla. Jaz pa sem se ogrevala počasi in kot vedno se mi je zdelo, da se mi v resnici čisto nič ne ljubi, da sem vsa trda in zalimana in če bi se le dalo, bi prve pol ure preskočila, potem pa bi se kar pojavila, recimo v enaintrideseti minuti, že vsa srborita, polna energije in na dobri poti. Tako pa sem uzrla Katjo in pospešila do nje, da vsaj poklepetava in nekoliko vsebinsko obarvava tale uvod. O tem in onem sva rekli besedo in res sem na serpentine pozabila in že smo bili na jasi s hišico in potem smo tekli tisto lepo prečko, kjer se je odprl bogat razgled na Baško grapo globoko spodaj, da sem se razveselila, koliko smo že oddelali in da smo na dobri poti. Spomnila sem se, kako smo lani s Špelo tu hodile iz Ljubljane proti morju, no, res da smo naredile manjši ovinek, je bil pa zato lep in z mnogimi klanci, kjer lahko počivaš in prenekaterimi odseki, kjer gre pot na dol. Tudi proti Črni Prsti bo šlo na dol, sem povedala Katji, in lahko se veseliva. Sicer na koncu prideš gor, čeprav gre res veliko na dol, je naju s Špelo takrat med zloveščimi nevihtami prepričevala Mucki. In potem ko smo bežeč pred strelo in gromom pljuvale pljuča v vse tiste klance, sva s Špelo ugotovili, da Mucki trpi za izkrivljeno percepcijo terena in da nemara zato jemlje vse tako enostavno, kar utegne delovati tudi na naju. Morda celo je.

Na sedlo Suha pod Črno Prstjo sem prišla lahkotno. Na vzponu po kuloarju sem se celo zbala, da lahko koga pohodim in mu sezujem čevelj, če sem premalo osredotočena in če se preveč razgledujem. Raziskovala sem namreč, če je kje ostalo kaj snega, kjer bi Rok Medja po šihtu lahko še smučal. Do avta, če malo žrtvuje ta stare smuči. Snega ni bilo, je bila pa megla. Kot običajno, ko pridem na Suho. Zato se z doživljanjem pejsaža nisem dosti mudila in podala sem se vniz. Precej počasi, pravzaprav. Cestne Altra minimalke so se na sluzastih skalah, predvsem pa v blatni čmohudri izkazale kot nalašč neustrezne. Sicer sem na njih neločljivo navezana, odlikujejo se po neznosni lahkosti in udobni širini, ki dovoljuje stopalom, da se razlezejo v širino anatomije nepalskih nosačev, kar je zdravo in učinkovito, a za tole situacijo resnično niso. Če je teren suh, obvladujejo vsakršne variante, celo krajšega poplezavanja se rade lotijo, v mokroti pa drsenje le še oplemenitijo. Zato so bili vsi spusti nekaj posebnega, dodaten izziv, ki zdrami otopelega duha. Katja je med tem švignila mimo. Ne kot labod, s svojim lahkotnim poskakovanjem se mi je zdela kot brezskrben hermelin, ki bo šele imel družino. V kar se je konec koncev tudi podajala.

Gora pa je med tem ostala zgoraj in v dolini me je sprejela domačnost vasic. Ljudje so opažali, da imam ženski spol, kar se jim je zdelo še posebej imenitno in spoštovanja vredno in mnogi so to tudi pohvalili. Ob mizicah sem zato rada postala, sploh pa se mi je zdelo, kot da sem v kakšnem nobel hotelu, kjer si ogledujem švedski stol in kanem poskusiti vsakega po malo, pa tudi če grem konec dopusta kakšno kilo gor. Ja, tako bogato so založene postojanke na graparskih tekih. Imajo sladko in slano, česar je tekač vesel, ko se mu od oslade lepijo usta, pogrinjek je z mesom in brez, zaseko lahko poplakneš s pivom, verjetno bi našla tudi šilce domačega za korajžo, če bi se le dlje pomudila v veseli družbi. A zdaj se je splačalo v noge pognati nekaj teka, saj teren ni bil zlohoten, takšen bo na oni strani prav kmalu, tu pa gre zares, čisto objektivno na doli. Četudi gre vmes kdaj za kratek čas v breg, je to le zato, da te lahko slikajo izza grma, bojevitega in naprezajočega se, da bodo ljudje še leta videli, kako junaško smo se borili.

V Hudajužno sem prišla vesela, gravitacijo sem koristila za dober vtis, sploh pa s kislim frisom ne bi imela kaj iskati v radoživi atmosferi. Sila težnosti je zagotovila še hitro prečkanje mostu in polja pohodnih palic, potem pa se je spet postavilo na gori. Temeljito na gori. Nad mano je bila »ura resnice«, kot opisujejo pot na Durnik, jaz pa sem si mislila, če se le prepustim strmini in ne rinem vanjo neučakano, se bo telo sprijaznilo in utegne me kar privzdigniti. Še magnezij sem pomalicala za vsak slučaj, saj bodo vlakna vendarle zaposlena, in jela stopicljati. Prehitel me je Janez in povedal, da bo brez palic v tale klanec težko, jaz pa sem mu odvrnila, da klanec poznam in mislim, da ne. Da palic tako ali tako nisem vajena, če se mi kdaj slučajno znajdejo v rokah, jih večinoma nosim vodoravno, torej velike koristi od njih ni, le oko lahko zlijem tistemu, ki je za mano in težje se ulovim, če mi spodrsne. Janez se je izgubil v oblaku dvoma, jaz pa sem drobila. In nisem nadrobila veliko, ko sem kot zamaknjen perpetuum mobile ujela prve pred mano.

Zastave so plapolale nad švedskim stolom rapalski meji v posmeh, jaz pa sem šla naprej. Zdaj je bila pred mano še tista strmina, kjer se lahko vzpenjaš ob napeljanih špagah kot v kakšnem adrenalinskem parku in v resnici me je to vzradostilo. S plezanjem po vseh štirih nemara žrtvuješ nekaj elegance, si pa zato prej na vrhu. Če gre v breg, naj gre v breg konkretno, bo vsaj prej minilo, ne pa da cincaš po kakih serpentinah, kjer niti ne veš, ali bi raje hodil ali tekel. Še hermelina sem zapazila blizu spredaj in zazdelo se mi je nujno, da jo ujamem in ji nekaj povem.

Da ne verjamem, da bo tisti tip z natečaja prišel z invalidskim vozičkom na Kilimandžaro, sem ji povedala na Durniku, Katja pa mi je pojasnila, da sam res ne bo prišel, pač pa ga bodo nesli. Da je to vsaj skrajno neumno, sem menila, če že ne neetično in izraz navadne človeške arogance. Da sem zavedna privrženka Messnerjevega »ABC pristopa«, ki zagovarja, da se hribe osvaja po principu "no artificial oxygen, no bolts, and no communication systems", skratka po svojih lastnih močeh, s tistim, kar ti je dano. Da na tak način počneš vse, kar utegneš predstaviti kot dosežek. Pravzaprav še tek mi je ljubši, če ga opraviš diskretno, izven vseh prireditev, švedskih stolov in vzpodbudnih pohval za ženski spol. Čeprav slednje dobro dene, kar priznam, pa vendarle. Tudi mene lahko nesejo - na Everest in na Luno, celo zdajle bi me lahko nesli v tale breg, pa njiju s Tonijem bi tudi lahko nesli prek Diagonale norcev, morda bi na tak način celo zmagala na natečaju in zbrala dovolj denarja za dirko in poročno potovanje. Kar nekoliko razburila sem se, da še opazila nisem, kako v frivolno sopihajoči družbi napredujemo proti Poreznu.

Spet od zadaj se je tedaj izluščil Janez in izrazil začudenje nad mojim učinkovitim stopicljanjem v breg brez palic. Dodal je še, da jih on vsekakor potrebuje, saj bolj slabo vidi in z njimi poleg lovljenja ravnotežja tipa teren. Janeza sem spoznala šele pred kako uro, a bilo je očitno, da mu takšen vid kot je meni, ni dan, zato sem se o tem pozanimala. Na eno oko povsem, na drugo petindevetdeset odstotkov, je povedal. Slepote, je še dodal in skoraj razneslo me je. Od silnega spoštovanja, saj je Janez prav ta trenutek izvajal najžlahtnejši ABC pristop in to svoji težavi navkljub. Potolažil me je, da je slaboviden že od rojstva, da je tega vajen in se znajde, četudi vidi zgolj obrise, sicer pa bo imel od Porezna naprej spremljevalce, kajti pot pozna slabše, pa še tema bo v zadnjem delu.

Kramljala sva prijetno in med tem se je naša kača že približala vršnim pašnikom, Janez je preklel še zadnje korenine in pričelo je deževati. Še dobro, sem si mislila, saj smo tako sveži in takšni bomo osvojili vrh, ne pa da bi nam opoldansko sonce šponalo v glave in nas delalo zariple. Tudi za na slike ni lepo, če si ves zariban in izgleda, da stiskaš zadnje moči. Nekje pod vrhom mi je crknil gps, torej smo bili na poti nekaj več kot pet ur, kajti dlje ne zdrži. Da je čisto brez veze, da ga sploh uporabljam, je pripomnil Janez, več smisla je v tem, da veš kateri del dneva je in konec koncev kateri dan, s čimer sem se morala strinjati. Stezica se je zdaj zravnala, da sva se lahko v rahlem drncu podala proti množici v zavetju koče, ki naju je bila vesela, midva pa sva se delala, da se še zadihala nisva in sva čas izgubljala zgolj zaradi klepeta in sproščenega pristopa. Spet sem se lotila raziskovanja švedskega stola, še Jana mi je stisnila roko in mi povedala, da mi gre dobro in da Mucki ni daleč in vzela sem slovo. Še malo proti vrhu, potem pa dol, dol, sitno na dol preko mokrih trav. Hermelin je poslednjič švignil mimo, jaz pa sem se zatopila v izziv, kako ne telebniti v čofto, medtem ko polzim kot po olju. Šlo mi je, verjetno zgolj po sreči. Potka se je naprej nadaljevala v menjajočem se ritmu vzponov in spustov in spet sva bila skupaj z Janezom in spremljevalcem še rosnih let. Tekali smo občasno, a takrat ležerno, pa spet hodili, sem pa tja sopihali in Janez je povedal, da je letos pot vsa v šavju, kar ni običajno in skrbelo ga je, če so me že čisto popikale koprive. Povedala sem mu, da me niso, ali pa da ne čutim skozi ta vročo kremo, ki peče tako ali tako, sicer pa se mi zdi, da je šavje druge vrste in so koprive še kar redke. Potem mi je eno pokazal in pomislila sem, da se je res hudičevo dobro privadil na pet procentov, jaz bi jo še z dvakrat po sto gotovo spregledala.

Potem smo bili nekaj časa v tišini, morda tudi zato, ker smo šli vsak malo po svoje. Da kaj počnem, sem pojedla nekaj tablet bazičnih mineralov, saj bi si skledo solate, da nadomestim izgube, vendarle težko privoščila, pa tudi na živce so mi pričele iti, ko so kot ropotuljica odzvanjale v železni škatlici. Potem sem se zazrla prek trav in pomislila, da smo vsi skupaj eni bedaki. Da takole napol v dežju tečemo nek krog, ki si ga je nekdo izmislil in sam po sebi nima niti najmanjšega smisla. Ne rečem, da bi na koncu nekam prišli, kamor drugače ni prevoza, ampak da gremo takole trapasto v krogu in to cel dan, in to čim hitreje. Nekaj vendarle moraš početi, sem se naposled potolažila in odleglo mi je, da me je spet zgrabilo veselje in lahkotno sem privzdignila korak. Zdaj že čez smučišče proti Črnemu vrhu. Vlilo se je, jaz pa sem si mislila, da me prav nič ne briga, naj pada, le malenkost me je motilo, ko mi je spiralo v oči gel, ki bi moral držati frizuro, da me je peklo, še bolj, če sem jih jela mencati. Še dobro, da sem se pobarvala dovolj dolgo nazaj, sicer bi mi spiralo tudi barvo in izgledalo bi, kot da sem se zmlatila po poti, ali pa da sem treščila v drevo in krvavim.

Na Črnem vrhu je bilo sveže, tudi zato, ker sem bila vsa prežeta s padavinami, zato se mi je zdelo še najpametneje, da grem dol. Spomnila sem se, da bi lahko obogatila doživetje z glasbo in se priklopila na tehnologijo. Odvrtelo se je nekaj »angleških iz osemdesetih devetdesetih, srednjih in hitrih« in bile so tako spevne, napolnjene s čustvi in zgodbo, da sem kar zaplesala po cesti nizdol, pa potem tudi po tisti vleki, ki je bila vsa žmohtna in zašarjena z vejevjem in kamenjem, a bilo mi je vseeno, zdaj se imam dobro, zdaj poplesujem in me prav nič ne briga. Gozd me je izpljunil na cesto in Momčilo Bajagić je prepeval o tem, kako letijo iskre, o korakih kot lahkotnih oblakih, o tem, da skoči in Zemlja naj te odbije. Ubogala sem ga še isto sekundo, letele so iskre in odbijalo me je kot na trampolinu naravnost v objem Urši in Andreji. Še od Vipave naprej potrpežljivo čakam, da ju bom uzrla in koprnim po njunem izjemnem smislu za potrebe sočloveka in naposled sem bila uslišana. Požirek piva sem jima ukradla izza avtomobilskih koles, onidve pa sta mi ponudili pol kile mandljev in pol kile brusnic, čemur sem se odrekla, saj če jih čakam že mesec, bom tudi še kak dan potrpela, in odlebdela sem naprej.

V Kopačnici, na slabi polovici poti, je bilo vzdušje, ki se človeka dotakne, a bila sem tako razposajena, da bi bila velika škoda, če bi se že vse skupaj končalo. Bilo je toplo in dež je ponehal, še Mucki sem uzrla, ko je ravno zagrizla v breg, jaz pa sem prej zavila do prireditvenega šotora, kjer sem mela še nekaj obveznosti. Renatki sem javila, da sem tu, a da bom prav kmalu v Leskovici, kjer se dobiva, in ona je odgovorila, da je v pripravljenosti že od enajstih. Renata namreč tam nekje stanuje in je krasna punca. Združila naju je njena življenjska zgodba in moja služba, zdaj pa že nekaj let živiva skupaj, živim z njo to moje vzporedno, a pogosto osrednje življenje v stanovanjski skupini za »ta pridne otroke«. Renata je resnično pridna, le uspešnejša je lahko, če živi v zavodu in s spoštovanja vredno odločnostjo in trmo gradi življenjsko pot, ki si jo je zamislila. Le ročno ima včasih še zategnjeno. Ko je slišala, da bomo tekli skozi njeno vas, se je precej odločila, da me pričaka in to ne kar tako z vzpodbudnim vzklikom in mahanjem z roko, pač pa z vsem tem in hladnim pivom za počez. Potem je ves pretekli teden, ko so drugi »ta pridni« grozili z noži in samomorom, hodila k meni v pisarno in imela res velik problem: kje točno gre trasa Pušeljca, kakšno pivo si želim in kje naj ga kupi. Problem sva reševali približno trikrat, potem pa sem se odločila tvegati in projekt prepustiti njeni iznajdljivosti in zdravi pameti.

Tedaj pa sem bila v Kopačnici in tam sta bili tudi Urša in Andreja. Ponovno. Uprizorili sta nekakšno koreografijo za sprejem in Urša je tekla z mano pod kozolec. Še omenili so me, da se je slišalo, da prihajam in kasneje sem izvedela s posnetka, da so me opravljali že prej, obe z Mucki, z veliko hvale in spoštovanja, a povsem narobe. To, da Mucki živi v Ljubljani, sicer pa prihaja iz Rusije je čisto res, navsezadnje njen priimek državo težko skrije. A v tem primeru moj zavaja. Z Vzhoda, kot je razložil komentator, sem ravno toliko, kolikor je Ljubljana vzhodno od Poljanske doline, še več, oča so prav od tu izpod Blegoša, iz same gostilne v Javorjah, in domačini ga še danes ogovarjajo z Marjanč'n Niko, kakor bi ga nemara celo komentator, če bi le vedel. Je pa moj priimek resnično ruski, a prinesli so ga deda, katerega nisem dolgo poznala, vsekakor ne dovolj, da bi se tega spomnila in bi me to zaznamovalo. Pa tudi Mucki so navajali na prav svojevrsten način. Mucki je namreč njeno partizansko ime in ni poročena z zamolčanim sinom Dese Muck. Sva se še v rosnih časih njene slovenščine učili pomanjševalnice in »mucki« naj bi bila majhna mačka, kot si je takrat izmislila. V istem hipu je postala Mucki ona sama.

Urša pa me je tedaj že obdelovala pod velikim kozolcem. V vaški šegavosti bi se razumelo, da kako drugače, ona pa je z usklajenimi in urnimi gibi profesionalcev zalivala vodni meh, mi istočasno masirala meča in z drugo roko polnila žepe nahrbtnika z novimi energijskimi geli. Nisem se še dodobra ozrla po prostoru in situaciji, niti se nisem uspela namrdniti, da tole pa že ni ABC, ko je bil servis zaključen in bila sem nared na nov klanec. Z Marjanom in Markom, ki sta za mizo zastavila bolj hedonistično, bi se bilo veselje podružiti, a sklenila sem, naj se železo kuje dokler ni dežja in sem šla. Urši pa na tem mestu predlagam, da se zaposli pri formuli 1, tehničnih detajlov se bo že še naučila, z ostalim pa že sedaj naredi nepozaben vtis.

V klanec sem grizla odločno in se radostila, saj bom zdaj zdaj uzrla Renatko, kako maha, cvili in se hahlja, v čemer je neprekosljiva, in mi nudi pivo. Marjan, Marko in še nek prijeten fant so me dohiteli in nadomestili smo zamujeno izpod kozolca. Marjan je hvalil, češ kako dobro mi gre in kako slabo gre njemu, jaz pa sem si mislila, kje je sedaj tu logika, ko pa sva oba skupaj. Sva se pa strinjala, da o krčih, ki so naju napadli na primorskem ni ne duha ne sluha, morda zato, ker požreva vse slano, celo abecedo vitaminov in periodni sistem mineralov, pri mizicah se greva solit, Marjan pa tudi sproti, saj ima v ta namen celo nekakšne doma izdelane tablete. Potem smo klepetali še o čem drugem, recimo o tem, da rada hodim v hribe in prijeten fant se je pozanimal, če sem jaz tista Cici, ki hodi v hribe s Stojkom. Povedala sem mu, da prav ta, da je Stojko imeniten mož in da v hribih z veseljem ušpičimo kako nepozabno. Sicer pa je v petem razredu hodil z mamo Tanco, česar ona pravi, da ne ve, a to so v odnosih običajni nesporazumi. Potem mi je prijeten fant povedal malo skrivnost, namreč, da se je Stojko nekoč na nekem planinskem forumu izdajal za damo Kati, ali nekaj takega, se dopisoval s klenimi planinci in se muzal njihovemu junaštvu, prvobitni nagnjenosti k zaščitništvu in planinskemu poduku, ki se lahko izrazijo zgolj na samotno zloveščih poteh neizprosnih gora, če bi le Kati to hotela. Kdo ve, morda pa mu Zlodej zameri še iz tistih časov.

Prišli smo nad Leskovico. Opazila sem, da Renatke ni bilo nikjer in po telefonu je bila nedosegljiva. Klicala me je nazaj, ko sem bila nekje v gozdu pod Blegošem in kar verjeti ni mogla, da sem iz Kopačnice prišla že vse do tja, ona pa še iz hiše ni uspela. Vprašala sem jo, če je spustila ročno in ji povedala, da smo na tekmi in ne na poti z veselice domov in da se stvari odvijajo nekoliko hitreje, kot bi si ona mislila. Bila je vsa šokirana in razočarana in predlagala je, da gre za mano s tistim pivom, a sem ji svetovala, da raje ne, saj je precej malo verjetno, da me ujame. Da naj se ne sekira, saj cenim namen in ves trud, ki ga je vložila v ta projekt.

Potem se je vlilo. Najprej še znosno, da je bilo le sitno, nato pa je lilo vedno bolj in pričelo je pihati. Tudi to vedno bolj, da je postajalo sila zoprno. Marjan je še enkrat poudaril, kako resnično počasi se vleče in izginil naprej, z Markom pa sva brodila skupaj. Zdaj že resnično brodila, saj se je pot mahoma spremenila v pravcati pletež malih hudournikov, midva pa sva se vendarle trudila hoditi po najmanj globokih vodah in najmanj čoftasti podlagi, pa četudi premočena do podkožja. Da tole že niso več idealni pogoji, sem pokomentirala Marku, on pa je dodal, da res niso, da tole pomeni le še, da smo najebali. Pozorno se je pozanimal, če me kaj zebe in odvrnila sem, da niti ne, potem pa se je postopil loviti Marjana. V vsesplošnem kaosu surovega dežja, vetra in brozge mi je šlo počasneje, od nekje je zagrmelo, a to bi me lahko le še podžgalo, kot zadnjič v Kamniških, ko sva z Mucki bežali pred nevihto in je ona opazila, da ko me je strah strele, utegnem biti celo hitra. A tokrat ne. Tokrat mi je dol viselo za grom in strelo, breg se je vedno bolj postavljal pokonci, vedno bolj je vse curljalo pod nogami, da sem se mestoma plazila po mrzli čežani blata, humusa in podrasti, u tri mile materine, sem si mislila, še piha kot pri norcih, no, saj, a kdaj na Blegošu ne? Malo pred gozdno mejo sem sklenila, da oblečem anorak, čeprav se z njega cedi, da bi rabil nekaj minut centrifuge, a morda utegne biti za malenkost bolje. Potem sem klela in dihala globoko, da me ne bi popadla nepopravljiva ihta in bi se zanalašč zabrisala na tla, ja, kar na tla v tisto čežano, pa me prav boli in potem, ko bi me minilo, bi rekla, da ste vsi eni degeni, ker sploh laufate, sama pa bi se usedla na pir. Za večno. Roke, predvsem pa prste sem imela že tako silno prezeble, da nisem ničesar več čutila, da sem potrebovala najprej tri poskuse in tri globoke vdihe, da sem odpela eno prsno zaponko nahrbtnika, pa potem vse isto tudi za drugo, pa potem natanko vse to, da sem lahko zapela zadrgo na anoraku. Morda je bilo v mokrih rokavih res za pikico bolje, ali pa sem se tako le tolažila, da ni bilo vse to zastonj. Na vršnih travah Blegoša je padala sodra in jaz sem se pomikala prek njih kot vesoljec v skafandru. Podhlajena in vsa trda. Fakof, sem mislila s tisto celico, ki še ni otrpla, po vseh zimskih jebah v hribih, po vseh sto-milijonov-tisočakih, po bivakiranjih in azijskih ujmah, bom naposled zmrznila junija na Blegošu - če to ni ena velika beda! Dve postavi sta mi povedali, da sem na vrhu in da je spodaj v koči toplo. Okorno in nepredstavljivo počasi sem sestopala, da bo le kmalu toplo, samo da bo toplo, za ostalo mi je vseeno, sem si mislila in se nekajkrat tako opotekla, da ni bilo moč spregledati, da tole res ni več v redu. No, saj, še um naj se mi omrači, sem si mislila in klavrno hitela proti koči, kjer bo toplo. Kot pijana sem šla čez travnik spodaj, tam na robu mi je mahala Tanca, zadaj je bil Piki, jaz pa sem brez oklevanja rešila notri, kjer je bilo toplo.

Piktanca, starša moja sta to, sta prišla za mano in Tanca je brž izkazala spretnosti, primerljive z Uršinimi. Povedala mi je, da je Mucki le petnajst minut pred mano, a bilo mi je blazno vseeno, ona je vendarle debela, nje ne zebe tako brutalno, jaz pa se moram najprej ogreti, pa četudi se zamudim urico ali dve. Vzela sem si čas za drgetanje, ko me je Tanca masirala, vmes je nekje našla suhe nogavice, brisala me je s papirnatimi kuhinjskimi serveti, Pikija pošiljala po čaj, da sem se sama lahko posvečala tresavici in aktivaciji notranje toplote od bog-ve-kje. Ne da bi kaj takega znala, a pomislila sem, da je sigurno mogoče in da bi kakšni jogiji to storili za šalo. Najbrž bi še drugim postalo vroče, jaz pa sem še vedno komaj govorila od otrplosti in izgledala tako usmiljenja vredno, da je k meni pristopil reševalec in predlagal, da zaključim in da me odpelje. Nikakor, sem mu odvrnila, odločno, kot sem le zmogla in se delala, da se čisto prostovoljno družim s starši, ki so se prijazno znašli ob poti. Sedela sem na stopnicah in srebala čaj, ko me je nagnjenost k omedlevici minila in opazila sem, da je v koči v resnici luštno, druščine jedo ričet in nimajo skrbi, tam sta tudi Marjan in Marko in glej ga, še Janez je prišel. Naravnost za šank, kjer je od prezeblosti tudi njemu šlo kar na jok, da si je nemudoma naročil šnops in velik krožnik nečesa vročega. Res je treba jesti, to bo tista notranja toplota, sem si mislila, še sama stisnila velik energijski gel in ga poplaknila z napitkom Ensure, ki naj bi nadomestil obrok, torej bo to namesto krožnika nečesa toplega. Reševalec je še kar krožil okoli mene kot tisti gologlavi afriški mrhovinarji, jaz pa sem ga ponovno zavrnila, s tokrat pristnim »nikakor«, da je še Piki pokomentiral, da sem res ubrisana in v čem je sploh smisel. Kot da bi natanko vedela, v čem, sem mu odvrnila, da bi bilo odstopiti v tem trenutku čisto brez veze, a zdi se mi, da ga nisem povsem prepričala. Glavno je, da sem bila prepričana sama. Marjan mi je ponudil kapo, ki sem se je razveselila vsaj kot Armanijeve obleke in pri Tanci sem izprosila windstopper, ki mi je pomenil več kot krzno sibirske kune in po pol ure predaha sem stopila na prag hladilnice. Šele zdaj sem opazila Belo iz Makedonije, kako stoično čaka pri vratih, in v vsaki drugi situaciji bi se mi zagnala v naročje, zdaj pa se je komaj zdrznila. Najbrž sem bila še vedno belo-modrih odtenkov in me je zamenjala za Belo gospo, prikazen, ki se bojda sprehaja mimo našega vikenda Podvrhom, najpogosteje proti jutru po napornih piknikih.

Ni bilo druge. Preostalo mi je edino še, da stopim naprej. Tega sem se lotila dokaj okorno, a neomajno. Še vedno sem po malem drgetala in glavnina poskočnosti se je razblinila nekje na Blegošu, a verjela sem v princip premikanja. Da grem le naprej, toliko hitro, da se grejem in hkrati toliko počasi, da ne zgubljam energije. Ležerno, torej, sem si rekla in se pomikala. Zazdelo se mi je, da bi lahko celo tekla in smelo sem preizkusila idejo. Šlo je patetično počasi, pa vendarle. Skozi mestoma redek gozd sem uzrla zeleno, ki se je kopala v soncu, gledala sem jo vedno bolj prevzeto in se pomikala. Fak je lepo, sem rekla napol na glas in stekla naprej.

Za ovinkom je zabrbotalo. Tri čaje sem na hitro srknila v koči, pojedla gel in ga razredčila z Ensure obrokom, a izgleda, da je bilo to čisto prevelik šok za zmrznjeno telesce. Pokukala sem nazaj in ker je bilo očitno, da se utapljam v nezmotljivi samoti, sem počepnila kar ob cesto. Nekoliko je odleglo, da pa bi takole čepela v nedogled in s tem poskrbela za temeljitejše olajšanje, nekako ni šlo v kontekst. Nedaleč stran sem uzrla lužo, se na hitro očedila, saj kužna najbrž ni, je gotovo še čisto sveža, in se podala naprej. Še vedno je šlo počasi, še vedno je aktivacija notranje energije delovala bolj amatersko, no, zdaj mi je za nameček še brbotalo in obhajala me je slabost, a premikala sem se odločno, kar je bil dober znak. Še nekajkrat sem počepnila, se marsikdaj znašla v dilemi, skozi katero luknjo – zgornjo sli spodnjo – naj odvedem, namesto luže uporabila listek kakšne znane rastline, da me ne bi povrhu vsega še pičila na neprimernem mestu in se spet premikala. Premikala, dokler bo pač treba. Vlekla se je pot v Železnike, a bilo mi je čisto vseeno, sonce je zdaj že povsem suvereno zažarelo in vse bolj toplo je bilo in čez slabo uro bi lahko celo z olajšanjem opazila, da sem se ogrela. Sprehajala sem se umirjeno v ciklamnem windstopperju, kot da se sprehajam po nedeljski južini, da se mi govedina in tenstan krompir malce poležeta. A poleči se ni hotelo nikakor. Vseeno sem ravno sklenila, da je spet čas za malce daljši tek, ko sta se pojavili že v tretje. Da si ne bi mislili, da celo tečem, je rekla Urša, po vseh govoricah, ki so jima prišle na uho, jaz pa sem priznala, da se v resnici le delam, da mi ni nič, še tri ovinke nazaj se tudi to ne bi mogla. V podkrepitev sem temeljito podrla kupček, potem me je spet zakrivilo, da sem zavila na stran, Urša in Andreja pa sta uvidevno stopili do svoje obratovalnice. Kaj mi lahko ponudita, sta bili uslužni, ko sem prišla za njima in odvrnila sem, da prav nič. Pa sta tako vztrajno predstavljali svoj bar, da sem se vljudno odločila za koka-kolo. Pravijo, da včasih umiri prebavo, na internetu si lahko ogledaš, kako raztopi žebelj, morda pa bo delovala tudi sedaj in zvrnila sem kozarček za kozarčkom, da bo še bolj gotovo. Napaka. Čez nekaj minut, ko je bila pod nogami spet pot, me je napihnilo kot balon, kot Eustahije Brziča, ki posrka helij, da ga dvigne v zrak, ko lovi Japansko bubo. Le da mene ni dvignilo niti malo, še bolj zabilo me je.

Do Železnikov sem se privlekla popolnoma brez užitka, samo zato, ker je tako treba. Vendarle sem se razveselila Špele in Jane in vseh ostalih, štirinožna Ami se je razveselila mene, kar me je potolažilo, da očitno nisem več Bela gospa in podvrgla sem se tretmaju. Z vsem mogočim prepojeno kiklo sem se namenila zamenjati za pajkice in ko sem šarila po veliki smetarski vreči, sem v zrak molila nago rit, česar sem se ovedla šele takrat, ko so jo gotovo vsi že videli in zato se ni splačalo sekirati. Med prsti sem zalotila žulj in Jana mi ga je pomagala obdelati, zamenjala sem nogavice, si ponovno ogledala švedski stol in ugotovila, da bi najraje kar bruhnila, kljub vsemu so me prepričali za kos kruha in spet je bilo treba v svet. Že prvi grižljaj je v ustih spominjal na ogromno silikonsko dojko, ki je ni moč pogoltniti, zato sem ga izpljunila, preostanek pa položila na kamnito ograjo. Še poljubila sem ga v mislih, kot me je naučil neki fante iz našega zavoda pred leti, ko je v grm zalučal sendvič, potem pa se začudeno jel opravičevati, le kaj, da je narobe, saj ga je prej poljubil.

Sklenila sem, da se bom tega ljubkega neskončnega klanca proti Ratitovcu lotila potrpežljivo. Kaj drugega mi niti ni preostalo. Kmalu se je spet izza hrbta pojavil Marko in mi še nekaj časa delal družbo, potem pa ugotovil, da sem res počasna in ušel. Balon sem bila še vedno, a takšen, ki tone. Občasno sem prdnila in spahnilo se mi je in tega sem se hvaležno razveselila, kajti takrat je odleglo za kakšno minuto. Nič več. Potem sem od nekje spet ratala balon. Grebena kar ni hotelo biti konec in naučila sem se, da namesto, da čakam vrh pred Prtovčem, pred vsakim ponovnim vzponom rečem, da vrh tole zagotovo še ni. Res, da sem to počela nepričakovano dolgo, a naposled je le nastopilo srečno presenečenje. Pot se je obrnila navzdol in vedela sem, da gre sedaj proti vasi, potem pa sledi že stokrat ponovljen vzpon na Ratitovec. A začutila sem švohost. Koristilo bi mi kaj krepčilnega, a kaj če balon zato postane še večji? Jebi ga, nekaj bom morala zaužiti, dosti slabše tako ali tako ne more biti, sem si mislila in hipoma posesala gel s kofeinom. Čez nekaj minut sem prdnila tako udarno, da sem zagotovo splašila divjad in potem še enkrat. Neverjetno. Balon je izginil. Vzradostilo me je tako silno, da sem se pognala v drnec, da je ta drnec prijal kot danes še nikoli in kmalu sem ujela skupinico pred seboj. Spet Marko in Janez kot iz kakšne preganjavice in z Janezom Miha - Mihovc, ki je gotovo prepoznal ta preobrat, preporod iz prebavnega pekla v nenadejane višave ponovne energije, še malo prej temeljito skrite neznano kje. Zdaj sem naprej potegnila jaz in se v hipu znašla v Prtovču. Švedski stol se mi je zdel ponovno mamljiv, upala sem reskirati sol z vodo in pasalo je spet kramljati, saj so poslednji vetrovi med drugim tudi razvozlali jezik in odprli duha. Pa ne, da je na Ratitovcu spet oblak, sem zrla nejeverno proti vrhu, a me je druščina potolažila, da je to le vmesni pas megle, gori, da je sonce. Potem pa šibam, da ujamem zahod, sem še dejala in se lotila najprej tistega gozdnega kolovoza do sedla, pa potem smrekovega gozdiča, mimo znamenitega balvana, še nekaj ovinkov med drevjem in že sem bila med skalami. Klanec je utrudil korak, a zjasnilo se je, da je bil večer kot umit, ves svež in poživljajoč. Zadnji dve serpentini nemara res nista bili več v drncu, a kdo bi zameril po vseh teh urah na nogah.

Preko travnika proti koči je zapihalo. Kurc, sem si mislila. Spet hudičevo zebe v prihajajoči noči in to situacijo le še otežuje, a jebi ga, če je vojna, je tako ali tako vojna za vse. Pa naj bo. Skozi veter sem pritrmarila v kočo. Kot da bi iz surove realnosti stopila v privid, me je objela toplota velike peči in dobri ljudje so mi z vročim čajem napolnili meh, ponudili so mi juho in z lastnih teles strgali obleko, da bo toplo meni, ko se bom v bitko podala naprej. Le še lučko sem si pripravila in stopila v mrak, kot na posebno tajno misijo, še posebej nevarno v objemu noči. Tanka luna je visela na nebu in ob njej vse več zvezd, ko sem lahkotno skakljala prek grebena, hladen veter je grizel, a vesela sem bila, da sem ob poti srečala dobroto in si nabrala dovolj oblek za tale pohod. Tudi to spada k principu ABC, sem premišljevala. Ne da si oblačila pripraviš, to storijo ziheraši, pravi avanturist jih najde, ali pa tudi ne in v temu je čar. Malo večji čar, če jih seveda najdeš. Mrak se je že toliko zgostil, da sem se spotikala ob skale med travo in prižgala sem luč. Zdaj vniz, zdaj navkreber se je vila stezica in noč je postajala vedno bolj žlahtna in zvezde so mežikale skoz prostran nebesni pokrov in četudi je kar strupeno vleklo, mi je bila tale vojna prekleto všeč. Kar naenkrat je luč ugasnila in obstala sem kot vkopana. Sam ne mi rečt, da so crknile baterije, potem ko je bilo končno vse v najlepšem redu, sem se zdrznila, a niso. Lučka ima nekakšen varnostni sistem, da se po denimo petnajstih minutah izklopi, v primeru, če se vklopi slučajno. Gotovo se ta sistem da ukiniti, ko luč potrebuješ, a te študije se nisem bila pripravljena lotiti. Po občutku jo bom vklapljala in izklapljala, sem se pretkano domislila in stvar je delovala.

Tedaj sem obšla čredo konj, ki so me zrli zaprepadeno in si mislili bog-ve-kaj, malo zatem sem na tleh opazila nebo. Mogoče sem nora, mi je prišlo na misel, a nebo se je izkazalo za majhen bajer, tako magičen in skrivnosten v tej noči, da bi se splačalo ob njem posedeti in oprezati za čarovnijami. A stezica je velela naprej. Snop svetlobe je ožarjal v vetru valujoče trave pod nogami, da se mi je zdelo, kot da hodim po morskem dnu in prepustila sem se migetanju, da se mi je občasno kar zvrtelo. Dvignila sem pogled in odskočila, saj je bila pred mano v višini obraza žica, ki je v resnici sploh ni bilo in se mi je vse skupaj zgolj prikazalo. O, glej, glej, privid, sem se vzradostila, ga spoštljivo obšla in spet stopila za srebrno kačo markirnih zastavic. Mestoma sem ponovno tekla, če se je le dalo. Navzdol dokaj malo, saj sem se le odkotalila vniz in ves čas mislila na Janeza, kako bo on vse to zmogel in da je resnično moj ABC idol. Skozi noč sem zagledala ognje in tam so me tovariši povabili k pijači in jedači, potem pa mi zaželeli sreče, ko sem spet izginjala v temo. Več takšnih ognjev je bilo, potem pa sem prišla na cesto. Gospod z rešilcem me je povprašal, če sem v redu in povedala sem mu, da še nikoli bolje, zavrtela sem si glasbo in hej, res se je prilegel spet en tak brezskrben tek. »Sorry, I'm a lady«, sem si mrmrala in si privoščila kakšno lažjo plesno figuro, v nadaljevanju pojasnila »Yes, sir, I can boogie« in tako osvojila smučišče na Sorici. Pa sem očitno pela preveč sebi v brk, saj me je tam družba zamenjala za nekega fanta. Da sem le Cici, sem povedala, srebnila nekaj juhe, zaseka bi mi najbrž vseeno obležala in spet zagrizla navzgor. Na sedlo sem prišla, še predenj bi mi klanec pričel iti na živce, Mucki, sedaj že nekaj ur pred mano, najbrž še hitreje, saj se je prav tu namrdnila in sklenila osvojiti še Možica, ko pa Jožko že leta zgolj govori in le obljublja vodenje po skritih kotičkih. Tam je našla zaobljen bunker in ugotovila, da ni več na dobri poti. Dobri človek s številke za klic v sili jo je potem usmeril nazaj in ko se je po slabi urici vrnila na izhodišče zablode, je bila tako besna, da se je kar zabrisala proti cilju. Jaz na tej točki malo manj, a zato z veseljem. Pod mano je že žarel center Sveta, ne Evrope, in v daljavi so premnoge luči risale neka urbana območja, najbrž v Italiji, jaz pa sem tekla v cikcaku. V teman gozd in potem še naprej, še levo in desno in že sem bila na stopnicah nad okrepčevalnico na Petrovem Brdu.

Spet je bila tu razposajena gospa, kot je bila že na mnogih postojankah prej in priznala sem ji, da je res neverjetna, da mora biti kar hitra, ko je ves čas pred mano ali pa obvlada skrivnosti teleportacije. Kaj več se nisem pomudila, morda pa je vendarle napočil čas, da zaključim tale sprehod. Poslednjič sem se lotila klanca. Urša se je tokrat pojavila virtualno z sms-om, da me že vsi skupaj s Tanco in Mucki čakajo v cilju, jaz pa sem ji odgovorila, da pregriznem le še tole in sem z njimi. V temo se je pomešala megla in snop svetilke je še bolj izrazito risal svetlobni stožec, da sem se počutila skoraj utesnjeno. Srebrna kača zastavic je bila tedaj posejana bolj na redko in včasih sem se zdrznila, da sem že predaleč, sploh ker se mi je pot vlekla, četudi sem se vanjo zaganjala hitreje, kot bi si človek po vsem tem mislil. Končno sem stopila na makadam, ki gre, z izjemo nekaj metrov, res le še doli.

Tekla sem in smejalo se mi je. Zavohala sem debel zrezek in ga slišala, kako pritajeno cvrči. Zraven se je rosil velik kozarec piva z nežnimi mehurčki, ki so se tiho razblinjali v plasti ravno dovolj debele pene. Pognala sem se še hitreje in smejala bi se kar na glas, če ne bi tega štela kot očiten znak prismuknjenosti. Tistih nekaj metrov klanca vmes sem komaj zaznala, sem pa dojela, da sem telebnila v vsej svoji veličini, takoj ko se je pot postavila navzdol. Naravnost v blatno kopel, ki je bila tako bogata, da bi se človek v njej kar povaljal, da se navzame nedvomnih zdravilnih učinkov. Pa ni bilo časa. Zdaj je veljalo le teči in vseeno mi je bilo za oblogo iz gozdnih mineralov, zdaj je tako, kot bi ravnokar začela, še mnogo bolje, zdaj je za mano sto in še nekaj kilometrov in počutim se, da me bo kar razneslo. Divje, ljubi me pred mestom, divje, naj poletim, je pela Nina in jaz z njo in ne bi si mogla zamisliti boljšega konca. Ne bi si sploh mogla misliti, da sem bila še nekaj ur nazaj tako nikakršna in dotolčena, da bi še čez Kongresni trg rabila kake pol ure, zdaj pa se mi zdi, da bi lahko potegnila vsaj do modernih mest v Italiji, če ne kar do Lampeduse, pa kaj, če bi bilo vmes potrebno zaplavati.

Najprej me je v cilju sprejela, kdo drug kot razposajena gospa - mojstrica teleportacije, potem pirotehnična raketa. Potem še Tanca in Mucki in Urša in Andreja in dama s stekleničko piva. Nekaj časa sem bila zamaknjena, saj je bilo kar naenkrat potrebno izstopiti z vrtiljaka Pušeljca in noge niso razumele, zakaj morajo sedaj mirovati. Jedla sem in jedla in otopelo poslušala Mucki, ki mi je pripovedovala o ekskluzivnih terenih okoli Možica. Jedla sem in dekleta so fotografirala kot na kakšni poroki, kar smo v resnici tudi bili.

Čez čas smo se prestavile v ta velik šotor in tam sem precej naletela na Jožka. Da nam je pripravil res pestro in bogato doživetje, sem mu povedala vsaj trikrat, da sem zopet zatreskana, sem zamolčala. Saj bi bilo težko našteti vse, v katere sem, le tiste skrivne terene Sorice bi veljalo še preveriti, a jih sedaj imenujem drugače. »Muckin sladkorček nad prelepo Baško grapo« se sliši prav mamljivo in komaj čakam, da ga obiščem. Še Jožka utegnem srečati tam, če bo le dovolj snega.


 Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

2 komentarja: