Se je pri geografiji govorilo o jezeru Bajkal. Češ da je v marsičem naj. No, meni se je zdel ves čas predvsem najbolj zabačen. Pa ni.
Sva tretjega marca z Mucki čezenj odtekli
prekrasen maraton, nato pa se, potem ko sva temeljito napitali in napojili
najina kumrna telesca, odpravili še v sama nedrja gore Mamay. Gorske verige se
pravzaprav pnejo skoraj povsod okoli jezera vse tja do Mongolije. A so tako
opustele in brez kančka domačnosti, da se duh turnega popotnika, četudi zvedav
in smuke željan, v strahospoštovanju razumno obrzda in se loti terenov, o
katerih vsaj domačini vedo kaj povedati. Tako sva našli fantka - Andrjuška Boltuška
(Andrejček Klepetulja) sva mu rekli - ki je že po telefonu napovedal, da naju
na Mamay z veseljem popelje, šotor pa naj pustiva kar doma, saj prav ob vznožju
stoji lična zimuha (nekakšna zimska soba). Še žaklje hrane smo nakupili,
Andrjuška, ki je ob samotnih zimskih večerih silno rad pokazal svojo
kulinarično žilo, se je javil, da bo do zimuhe vse nesel sam, tako da smo brez
zadržkov nakopičili vreče piškotov, korenja, majoneze, konzerv z vsemi raznimi
mesninami in se pošteno natovorjeni stlačili v maršrutko - mini bus iz Irkutska
do vasice Vidrino.
Tam smo presedlali v taksi, ta pa nas je odložil nekje ob
cesti, pač pri odcepu poti za Mamay. 8 km in 400m vzpona je od ceste do konca
doline, kjer pod pahljačasto nanizanimi vršaci tiho gnezdi kakih 15 zimuh, ki
so jih druščine zbile kar na roko, da nudijo udobje, ko se sami valjajo po
neskončnih pobočjih pršiča. In pravi biser so tele zimuhe - nekatere kot domovi
hobitov, druge s šankom in plesnim podijem, vse pa sila romantično zakopane v
sneg in predvsem tako savnaste, da že kmalu tuhtaš, kaj bi še slekel, da
ohraniš vsaj nekaj damskega dostojanstva. Glavno pa je - ko zjutraj pokukaš na
plano, te tam čaka vsaj 30cm svežega, -20c in mnogi povsem nedotaknjeni vrhovi,
ki so vsi le tvoji.
3 dni smo se kobacali gor in dol in gor in dol večkrat na dan, včasih v soncu gledali preko Bajkala, včasih v snežnem metežu rili špuro in vriskali in sopli in se dušili v oblakih ponorelega snega. Res je bilo pršiča letos tudi pri nas toliko, da je postal že skoraj brez veze, a zagotavljam vam: tale bajkalski puhec je res nekaj edinstvenega. Tako imenitno rahel in breztežen, da kar odfrčiš z njim prek širjav. Četrti dan je bil dan žena in Rusi ga praznujejo brezdelno. Ostale zimuhe so se že preko noči ogrele in povsod po dolini se je pokadilo iz tankih dimnikov. Še dvakrat s hišnega vrha v razširjeni nabriti kompaniji, potem pa v gostem sneženju proti cesti.
Štirje dnevi tako preprostih gorskih radosti na drugem koncu sveta, tako zabačenem, da me je za hip bilo celo čisto malo strah, ko sem ponoči lulala za drevesom, Andrjuška pa je razpredal o nadnaravnih silah, medgalaktičnih potovanjih in vesoljcih med nami. Tam je zagotovo kakšen.
Vsem polube, vsem pozdrave!
Ni komentarjev:
Objavite komentar