»Še kakšno perjanico si
povezni na glavo in boš nared za lov na nerpe, bajkalske jezerske tjulnje,« je
Mucki ocenila mojo tekaško uniformo, s katero sem na predvečer maratona imela neskončno
mnogo opravkov. Do zadnjega trenutka mi ni bila jasna kombinacija vikinške
mrežice, merino volne in ostalih termo plasti, teh in onih rokavic, balaklave
in kape in »Madonca, kam naj si zatlačim še energetske gele? Ja, vsaj pet jih
bom rabila. In če jih dam v žepe anoraka, kam naj dam potem fotoaparat?« Iz
kavbojk sem izvlekla usnjen pas, si ga zategnila čez vsa našarjena oblačila in
na enem koncu temeljito zalepila z mikroporjem, da ja ne bi kaj mahedralo.
»Tako, zdaj lahko okoli pasu navesim vso bojno opremo, po kateri kličejo ledena
prostranstva Sibirije!«
Bili sva v Listvjanki. Ob
jezeru Bajkal. Kakih sedemdeset kilometrov od Irkutska. Na jugu Sibirije. V
osem ur oddaljenem časovnem pasu, ki je suvereno obvladoval mojo nespečnost. Na
čisto drugem koncu sveta.
Prišli sva dan prej, da
bova dan potem, tretjega marca, odtekli Bajkalski ledni maraton.
Bajkalski maraton je
preprosto čudovit dogodek. Poteka po ledu z enega brega jezera na drug, iz vasi
Listvjanka v vas Tanhoj, iz Irkutske oblasti na bregove budistične ruske
republike Burjatije, kjer je jezero ravno prav široko. Tudi sicer ni širše od
79 kilometrov, a je zato spoštljivo razpotegnjeno in v tisti smeri se na 663
kilometrih dogajajo le še prireditve s predpono »ultra«.
In jezero Bajkal je samo
po sebi v marsičem »ultra«: s 1642 metri je najglobje na svetu, je tudi
največji rezervoar sladke vode, poji se kar s 330 rekami in rečicami, napaja pa
zgolj eno mogočno reko Angaro, družico Jeniseja. Z okoli tridesetimi milijoni
let je tudi eno izmed geološko najstarejših, kot jarek tektonske prelomnice se
pridno trese po večkrat na dan.
»Letiš celo noč, ves čas je svetlo, prideš
sredi dneva, scena pa je takšna kot nekje v Podmoskovju – kako neskončna, pa vendarle
tako enaka je tale Rusija,« so bila moja prva opažanja, ko sem se na letališču
sredi Irkutska tlačila v taksi. In ko smo po valoviti cesti brzeli proti
Listvjanki, sem le še skozi kinkanje opazila svetle brezove gozdove.
V gostoljubnem lesenem
penzionu sva šli nepreklicno najprej spat. Pravijo, da časovno razliko najbolje
premagaš tako, da takoj ubogaš lokalne razmere. A mi je bilo čisto vseeno. Se
mi je zdelo, da bom kar zbolela, če takoj ne odspim kake urice, dveh.
Potem sem bila še vedno
zadeta, a nad pokrajino je vladalo globoko popoldne in spodobilo bi se kaj
prigrizniti. Saj res, zunaj je Sibirija in zavili sva se v vse debelo in
puhasto in ko nama je pod nogami suho škripal sneg vaških poti, je bilo jasno,
da bo obleke komaj dovolj. Med lesenimi hišami, prav takšnimi kot jih je v
Rusiji vsaj sto milijonov, sva našli pot do jezera in pred nama se je v
neomajnem dostojanstvu razprl led Bajkala. Prizor, ki se mu vsaj na skrivaj
brez zadržkov pokloniš. Saj vem, da je led mogočen in že v januarju debel več
kot pol metra, kar že prenese težo avtomobilov, a vseeno sem nanj zakorakala v
zadržani sumničavosti. Mogoče sem debela in bo kje počilo. Tudi razpoke so
lahko skrite pod snegom. Prav nič fletno ne bi bilo, da bi se pri – 25 zmočila,
saj je pihalo kot sam hudič, da se je prek slikovitih ledenih ploskev vila
»pozjomka«, kot Rusi pravijo nekakšni kači snega, ki ga raznaša veter.
Jekleno sivo je nad
jezerom viselo obzorje in po pol ure sprehoda, ko se mi je nohtalo skozi
najdebelejše rokavice na svetu, sem si mislila, naj gre vse v tri prekrasne,
saj v takem res ne vem, kako bom tekla, če sploh, in dajva, hitro poiščiva
gostilno ali vsaj kakšno pivo. Z gostilnami v turistom posvečeni Listvjanki ni
težav. Pred izbrano so bili celo v les izrezljani duhovi Bajkala. Poklonili sva
se jima še pred obredom piva. In ko sva predli ob toplih radiatorjih, so nebo
prekrile barve zahoda, ki jih je vsaj čisto malo razlival tudi leseni malik.
Jutro je bilo povsem
jasno, vendar še zdaleč ne toplo. Vztrajnih - 25 je omililo žareče sonce in ena
izmed milijon vasic je bila tako rusko idilična, da se mi je kar smejalo.
Proti poldnevu se je
ogrelo na prijaznih - 14. Mucki je na vaški stojnici nabavila zaloge omulja,
nekakšnega jezerskega lososa, češ da jaz v svoji nejeveri res ne vem, kaj je
dobro. In sva odtekli. Tekli sva med lesenjačami, tekli po beli škripajoči
cesti, stekli na jezero in led je pod sinjim nebom postal povsem črn. Prek teh
črnih ploskev so se lesketajoče razpredale poči, magično stkane, negibno vpete
v ledeni hlad, ponekod so temne globočine prekrili svetlikajoči se beli mehurji
ujetega zraka, kot da bi nekdo tja noter stisnil vesolje. Vzklikali sva in
poskakovali v pristnem veselju, tekli in vpili in se smejali. Mimo so vsake
toliko pridrvele snežne sani, kakšen avto, celo pasja vprega, srečevali sva
tekače, ki so se prav tako kot midve v vse večjem zanosu spoznavali z ledom
Bajkala.
Pred hotelom Majak so na
drsališču med surrealističnimi ledenimi skulpturami žlobudrali otroci. Tam sva
se obrnili in tekli nazaj. Vse je bilo ravno tako, kot je treba in vedeli sva,
da so bogovi dobri in da je na nebu nad Sibirijo vse v najlepšem redu.
Popoldne sva obiskali
hotel Bajkal, zelo grd socialističen dragulj. V njem je potekala registracija
in točno ob petih je že vse gomazelo. Okoli 150 nas je bilo, 96 maratoncev,
ostali bodo tekli polovično razdaljo. Večinoma tujci, bojda iz osemnajstih
držav. Rusov je bilo vsega skupaj le 35. Za njih je startnina 70 evrov kar
visoka. Za nas je še višja – 170. A je pravzaprav upravičena. Speljati traso
prek jezera ni lahko, saj jezero živi. Toplotni tokovi, nenehni majhni potresni
sunki v led režejo razpoke, nekatere od njih na stalni lokaciji, druge povsem
nepričakovane. Tako trasa nikoli ni čisto enaka in je dokončno znana šele dan
pred tekom. Štirideset let nazaj, ko je peščica domačinov prvič prečkala
jezero, in potem še mnoga leta kasneje, ko je tek postal jubilejen, trase sploh
niso pripravljali. Druščina je tekla v naravnem okolju, mnogo bolj pristnem, a
toliko bolj nevarnem.
Odkar je tek pred
devetimi leti postal uradna mednarodna prireditev, si organizatorji takega heca
ne morejo več privoščiti. Trasa, debelina ledu in oblika terena se tako
pregledujejo že dobra dva meseca prej. Tik pred zdajci jo nekoliko povaljajo in
označijo z zastavicami, kar je življenjsko nujno, saj so v meglenem vremenu
udeleženci že odtavali v širna prostranstva. Tudi površje vsako leto preseneti.
Letos je bila posebnost trase popolnoma gol in gladek led v prvih petnajstih
kilometrih, potem je tega vse bolj prekrival sneg, sprva prijazno trd in
stabilen, od tridesetega kilometra naprej pa vse bolj globok s skrajno zoprnimi
odseki popolnoma sipke kaše.
Noč pred tekom sem celo
presenetljivo dobro prespala. Ob sedmih je name skočila nezemeljska pošast – od
slastnega tekaškega nemira je Mucki zdaj zavijala kot volk, zdaj renčala kot
tiger. Kljub temu, da sem sinoči temeljito trenirala oblačenje, spet pojma
nisem imela, kaj naj dam nase. Odela sem se na pol, ostalo bom presodila po
zajtrku. Ko sem korakala prek dvorišča do jedilnice, se mi je zdelo toplo, le -
12, me je seznanila Mucki. Burjatska mladenka je spet napekla goro jajc in
palačink in v nemško-češki družbi je dehtelo prijetno pričakovanje. Celo nemški
par, katerega stil je izražal nekakšno mešanico flower powerja in death metala,
je bil pripravljen in očitno ni prišel v te konce sveta zgolj na samogon
(domače žganje, ki se v skrajni sili vari iz česar koli, le da zavre), pivo in
džoint.
Ob 8.30 je Miroslav naročil
taksi, malo pred deveto smo zlezli v avtobus pred hotelom Bajkal. Mademoiselle
Olimpiada, Rusinja živeča v Veliki Britaniji, si je na svojo kapo z britansko
zastavo nameščala še zastavico Rusije. In ob vsem tem čebljala kot na kakšni
tržnici. Malo v angleščini, malo v ruščini, naposled oboje na enkrat, ni
pomembno s kom. Kot vrhunec govoričenja nam je vsem predstavila napravo za
lulanje, tako, da si ni treba slačiti hlač. Če ima zato na njih med nogami tudi
zadrgo in je brez gat, se nisem
pozanimala.
Pripeljali so nas na
start. Vsega – 8. Skoraj za malo se mi je zdelo: pridem v Sibirijo in le – 8.
Saj toliko je bilo pogosto na Pokljuki, ko sem trenirala!
Led v štartnem prostoru
prekrijejo poskakujoče figure. Angleži mahajo z zastavami, Američani nič manj.
Z Mucki poplesujeva v krogih. Hivusi, prevozna sredstva za led s propelerji
zadaj ter debelo gumijasto zračno blazino spodaj, že čakajo naloženi z vodo in
ostalimi prigrizki. Nekaj jih je še tu, večina pa je gotovo že na oskrbovalnih
postojankah ob trasi.
Zgodnje sonce sramežljivo
kuka izza gorovja Kamar Daban, ki se ga v jutranji meglici komaj sluti na oni
strani jezera, kjer najdeva mizico s kozarci mleka. Ti so obredne narave.
Včasih, menda še prejšnje leto, je bila v kozarcih vodka, očitno pa z leta v
leto tudi Bajkalski maraton postaja vse bolj spodoben.
Vsenaokoli špricava mleko
z ledenimi kristali, ob startni liniji pa se že gosti množica. Naj ima duh
Bajkala za danes dovolj in pridruživa se repu skupine.
»Tri štiri zdaj« in
narod se požene v dir. Nekateri naravnost »v ribo«. Roj tekačev se počasi
razpotegne v kačo, ki že v prvih sekundah posesa vase Mucki, ki je v očeh
zagotovo zopet dobila hipnotično spiralo, avto pilota nastavila na drugi breg
in izginila do nadaljnjega.
Prva dva kilometra
prehitevam počasi, a zanesljivo. Mnogi imajo na običajnih tekaških copatih
zgolj nekakšne verige, nekateri nemara celo ničesar, saj kar podrsavajo prek
temnih ledenih ploskev. Moje obuvalo z žebljički deluje čudovito. Lahkotno in zanesljivo
bežim mimo negotovo zibajočih se postav in ko se telo udomači v luštnem tempu
okoli 5.30, sem že vsa v tistem avšastem nasmešku. Kot na vodni gladini se v
surovem ledu sveti sonce in kot da sem še jaz tista, ki po vodni gladini lahko
hodi, se pomikam žareči krogli naproti. »Beli sneg, sivi led …« prepeva
legendarni Coj o »zvezdi po imenu Sonce« in vse naokoli govori, da je nemara
pesem pisal prav tu. Pomežiknem tja v daljavo in dejstvo, da je pred mano še
kake štiri ure bele zamaknjenosti, me navda s pristno radostjo.
Kača se redči in ko na
petem kilometru prečkam večjo razpoko, je ob meni le ruski možakar. V enotnem
ritmu drobiva sled gosenice, da pod nogami hrešči, kot da bi trla piškote,
morda okraske z novoletne jelke, ali pa celo posušene hrošče kot nekdaj Indiana
Jones. Postaja toplo. Kaj toplo? Čisto zares vroče! Sekundo pred vročinskim
udarom z glave potegnem balaklavo, snamem rokavice in vse skupaj navesim na
multipraktični pas. Zadovoljno ohlajena zadiham, čez pet minut pa srage na čelu
spet dajo vedeti, da tole ne bo dovolj. »Saj ne morem verjet,« si mislim, »sred
Sibirije, sred jezera Bajkal, kjer vedno piha, četudi ne piha nikjer na svetu,
imam cele projekte z odvečno obleko in mi je neobvladljivo vroče!«. Snamem še
kapo. Spet je za spoznanje bolje in sklenem, da pri tem tudi ostanem.
Na prvi postojanki, na
sedmem kilometru zato pijem samo hladno vodo. Korak, ki ga je zmotila stojnica,
spet postaja hipnotiziran, startni breg ostaja vedno bolj zadaj, ciljnega še ni
slutiti. Vse bolj in bolj me obdaja trdovratna ravnina, srhljiva v svoji
neskončnosti, brezčasna, tako neomajno veličastna.
In če ne bi na vsakih
dvesto metrov srečala rdeče zastavice, bi morda celo pomislila, da stopicljam
na mestu. K sreči res ne, saj na petnajstem kilometru praznino spet obarva
stojnica, kjer spet planem po vodi in nemudoma naprej. Kot so obljubljali je od
tod dalje ledu vse manj, vse bolj prevladuje sneg. Kmalu prečkamo z nekakšnimi
ledenimi kosi nadrobljen, približno dvokilometrski teren, potem pa nas že srka
pejsaž brezkompromisne beline.
Na polovici, na 21.
kilometru, dosežem pravcato enklavo. Ob mizici s priboljški še šotori, kombiji,
snemalne ekipe. Ne dam se prav veliko motiti in stopim na bel trak, kjer je v
daljavi vidna le še peščica predhodnikov. Za mano sta natanko dve uri teka,
pred mano še približno toliko. Počutim se odlično. Vse bolj tudi zato, ker
končno rahlo pihlja in vročine, kljub zvezdi po imenu Sonce, ki se ošabno
šopiri nad belim prostranstvom, ni več čutiti. Kilometri minevajo kot čas, ki
je neopazen, a vendarle teče. Pomikam se od Coja, naprej k Azri, k Rammstein,
vmes pride Gossip, celo Jadranka Stojaković, ki jo preglasi Iggy Pop, nato se
spet vrnem na Balkan, kjer se zdaj družim s Hladnim pivom in EKV.
Zamolklo zabobni, kar
nikakor ne gre v koncept komada. Zabobni še enkrat in jasno mi je, da je
veličina dogodka zdramila še samo jezero, ki se zdaj preteguje, stresa, buči.
Kovačič vpije, kako je v sibirskih nočeh recitiral Lenina, čez dan pa študiral
dialektiko sveta in imam se tako prima, kot da se ravno v tem trenutku dogaja
tista revolucija, jaz pa sem na njenem čelu. Zdaj nastopi vsestranska ruska
diva Renata Litvinova v vlogi Smrti iz svojega najnovejšega filma Poslednja
pravljica Rite. In preden zapoje Zemfira, prva potoži, »da pravzaprav nikdar ni
nikomur mar, kaj si misli ona«. Se pravi Smrt. Prisežem – res mi je vseeno.
Zdaj se spomnim Ruth. Smrt, ki jo uprizarja Renata, sedi v izbi stare
secesijske zgradbe s pahljačo na glavi in nagačeno kuno v naročju in pije
šampanjec, jaz pa tečem z Ruth soncu naproti in obe sva tako živi, da naj ideje
Smrti kar počakajo v kotu. »Danes živimo. Danes smo večni. Saj ne zameriš, kaj
ne, Smrt?!«
Odvrti se trideseti
kilometer. Sneg se vse bolj udira in glej ga hudiča, ponekod je tako sipek, da
imaš občutek, kot da bi noge tonile nekam na dno Bajkala. Pravijo, da se
maraton teče v zadnji četrtini in tale se zagotovo. Zato ga bom res odtekla,
četudi ob tem izpljunem pljuča.
Nekatere redke silhuete so
se v snežni zoprniji predale in začele hoditi. Jaz ne. Ruth bi človeško šibkost
premagovala z nasmehom in čim bolj prepričljivo se skušam nasmihati tudi jaz.
»O, poglej, poglej,« si mislim, ko me dohiti pojava v modrem, a naprej ne gre.
Zlijeva se v nekakšen skupni ritem, nekoliko hitrejši od mojega, kot da bi me
silhueta prebudila in hvaležna sem ji za to. Naslednjo okrepčevalnico osvojiva
skupaj, a on se obira in obira in zapustim jo sama. Čez kakih deset minut se
zopet pojavi in zopet se zlijeva. Sneg le še redko omogoča hitrejši korak, a
nekakšna nevidna nit med nama naju vleče naprej. Na horizontu se vse jasneje
rišejo bregovi gora in pike v daljavi zavijajo vse bolj proti bregu. Spet je
vroče. Ali pa toliko bolj garam. Zdaj sva na zadnji postojanki in ponovno
naprej odidem sama. Tečem. Rahlo počasneje. Kmalu bo prišel on in nadaljevala
bova v pospešenem ritmu. Vendar ga ni od nikoder.
Ozrem se nazaj. Sama
belina. Spredaj tudi. Devetintrideseti kilometer. Ne, še ne smem hitreje. V tej
kaši nimam moči, da bi držala hitrejši tempo do konca. Čakam tablo 40. Pa je
ni. Ne, res je ni. Garmin pokaže, da sem že čez. V daljavi raste cilj, jaz
pospešujem. Bowie pove, da »smo lahko junaki vsaj en dan« in smeji se mi
naravnost iz srca, da tudi sneg ni več tako siten. Zdaj je cilj le še nekaj sto
metrov pred mano in tako kot vselej, a hkrati vedno znova presenetljivo, se mi
zdi, da energija kar kipi iz mene.
Le kje je bila pol
ure nazaj?! Že razločim gospo v kučmi, ki meri čas, že slišim Mucki, ki vpije v
vzpodbudo, že vidim kamere, ki snemajo, že je tu cilj. Vsega je konec. »Mar res
ni treba več teči?!« se zasmejim med snemalci. »Škoda!« Mucki me med tem
objema, vpije, da sem tretja od dam in da je sama zasedla prvo mesto. Pravi, da
bi jo bilo sram pred Ruth, če ne bi bila, jaz pa vem, da bi jo bilo najprej
sram pred sabo.
In ko se v prenatrpanem hivusu peljemo
nazaj na oni breg, ko skozi smeh in bencinske hlape hlastamo za svežim zrakom,
madmoiselle Olimpijada pa v kratkih hlačah in kratkih rokavih z vsemi zastavami
vred poplesuje proti cilju, vem, da so
duhovi Bajkala najboljši. Da so prav tam in da mi z njimi mahajo vsi tisti, ki
so znali ceniti prvinsko lepoto tovrstnih doživetij, a jih žal v takšni obliki
z nami ne morejo več deliti.
Dogodek posvečava spominu na Ruth
Podgornik Reš, ki bi najbolje razumela, kaj želiva povedati.
