Nematerialni novoletni poklon

V Makedonijo nisva šli. Njen klic je bil najbrž le prisluh. Makedonija ima tako ali tako že svoje mesto v najinih življenjepisih. Nekoč je Mucki šla tja za tri tedne in se vrnila po treh letih. Vmes je veliko sezidala in delavce naučila slovenščine. Skupaj z mano je veliko presmučala. Prekolesarila in pretekla. Makedonijo in z njo Mucki sem obiskala v vseh letnih časih. Mene so tam obiskali Juditka iz službe, Hra, Rok in Erika in cel kolektiv Vzgojnega zavoda Kranj. Vedno je bilo zelo luštno. Nekateri so celo bruhali, a to je del njihove intime.

V Makedonijo bova še šli. Da preveriva spomine.

Zdaj pa sva šli drugam, kajti oditi je pomembno. Da vsake toliko časa izstopiš, da se razširiš in zavzameš drugo perspektivo. Da spiš na drugem boku in se ti odmaši nos.

Seveda bi za novo leto smučali. Študirali sva snežne razmere, daleč v zamejstvo sva se ozrli, a kazalo je tako bedno in kopno, da ni imelo nikakršnega smisla trmariti. Izpadlo bi, kot da tauhava v puščavi. Nekaj modrosti se me je z leti že prijelo in včasih se najbolj splača, da se razmeram prilagodiš. Na morju bo petnajst stopinj in sonce. V resnici sem prebrala, da bo tudi megla in kmalu bo prek Kvarnerja potegnila orkanska burja, a to sem zignorirala. Mogoče pa ne bo. Če bo, bova še naprej prilagodljivi.

Greva veslat.

Morje, letovanja in plaže mi grejo na živce. Rada se skregam s tistimi, ki hodijo na morje in jim povem, da so dolgočasni in trendovski. Še posebej, če hodijo poleti. In takih je največ. Namrdnjena jim razložim, da na preobremenjenih obrežjih, med golimi telesi raznih kategorij, ko te srbi opečena koža od slane vode na štiridesetih stopinjah, ni nobene pozitivne izkušnje. Po navadi se ne strinjamo, ker jaz očitno nečesa ne razumem. In oni še naprej letujejo, jaz pa ne.

Razen, ko grem veslat. Veslanje je nekaj resnično imenitnega. Večdnevno, ko šotoriš v uvalah, ki so kičaste tako zelo, da bi prisegla, da obstajajo zgolj na brošurah turističnih agencij, ki prodajajo nobel izlete na pacifiške otoke. Se pravi, da zares sploh ne obstajajo. A vendarle so. Na otokih Jadrana. Najlepše pozimi, ko ni nikogar, tudi čez dan ne. Le ovce, lisice, orli, domnevno tudi duše umrlih. Še posebej, če si blizu Golega in Grgurja. A niso prav nič zlohotne. Le družbo iščejo.

Tokrat sva se lotili Krka. Malo zato, ker tam še nisva bili, tudi zato, da nadaljujeva zgodbo jesenskega traila, pa še blizu je. Kajaka nama je posodil Anže iz Amfibije in ni nama bilo jasno, kako ju bova sneli s strehe in potem dali nazaj gor. V resnici sva zelo švoh. A se bova prilagodili. Mogoče bova poiskali pomoč v kakšnem baru. To zbližuje. Tudi neopren sva si sposodili. Zdelo se nama je, da bi znal biti koristen. Poleti sicer veslaš zgoraj brez, ker je vroče in ker se greš sirene, a pozimi je verjetno drugače. Prvič sva veslali pozimi.

Ko sva prišli na Krk, je bil večer. Kljub temu se je videlo, da je megla do tal, kar je bil vsekakor znak, da se bo nekaj negativne vremenske napovedi bržkone uresničilo. In bolj kot megla zna biti v teh koncih sitna burja. Zato bova pričeli na vzhodni obali in po dveh dneh veslanja, ko naj bi pihnilo dol z Velebita, bova že na oni strani, tam nemara ne bo tako kritično. Tudi planirati sva se naučili, potem ko sem poleti na Rabu in okoliških otočkih vsakič znova poljubila tla kopnega, tresoča se od izčrpanosti, vetra in valov.

Vrbnik se nama je zazdel kot nalašč za izplutje. A to bova storili zjutraj. Do takrat naju je ločevala še cela noč, ki jo je koristno prespati. Šotor sva imeli, a nobeno šavje ob robu ceste ni bilo dovolj prepričljivo, zato sem naposled pisala Urši, saj sem se spomnila, kako je nekoč govorila, da ima tu nekje vikend. Res ga ima. V Klimnem. In lahko bi nama dala ključ, če bi se le prej tega domislili. A ključa nama ni bilo žal. Radi spiva v šotoru. Prijetno toplo je, varno in intimno in ni slučaj, da sem si želela, da je šotor rdeč in ne zelen, kot pri kakšnih vesoljcih. Klimno sva poiskali na zemljevidu, saj je Urša povedala, da je »u pički materni ofkors«. Vikend sva našli na podlagi natančnejšega opisa, pa tudi če ne bi bil čisto pravi, nič hudega, tako ali tako ni bilo nikjer nikogar. Morje pozimi ni v navadah. Šotor sva postavili na teraso, lulali na cesto zadaj za hišo in se tolažili, da bo že še deževalo predenj pridejo prvi letoviščarji in bo spralo sledi potočkov. Potem sva šli na pivo v edini odprt bife pičkematerine. Kar se nama je zdelo čudovito in imeli sva se lepo, da sem pisala Urši, da niti slučajno ne prideva na ogabno velik lonec sarme.

Pred spanjem je Mucki lulala z ograje, kar se ji ni čisto posrečilo, jaz pa v trto ovijalko, lahko da je bil zraven tudi kak grmiček sivke ali rožmarina. Zjutraj sva zapustili teraso, še predenj se je zdanilo.

Zajtrkovali sva v šavju, nekaj sto metrov pred Vrbnikom. Še kavo sva si skuhali za cesto, medtem ko so se domačini vozili v službe in je nastajal dan, da se je vse bolj videlo, kako je megla ostala pri tleh. Zato pa ni vetra in bolj romantično bo, sem interpretirala situacijo v pozitivnem smislu. Potem sva na dnu Vrbnika našli skrito plažico, kjer je moč izpluti. Vrbnik je zelo podoben tistim vasičkam, ki tvorijo sklop z imenom Cinque Terre, zelo strm je in hiše se od obale pnejo nekam visoko na hrib. Tudi bifeji so zgoraj in trgovine in vsi ljudje. Zato ni bilo priložnosti za zbliževanje ob snemanju kajakov s strehe. Uspeli sva sami, prste vmes je imela le še gravitacija.

Odveslali sva. Kajaka sta zdrsnila po gladini, gladki kot olje, da so se kapljice z vesel po njej najprej zakotalile kot kroglice živega srebra, predenj so se razlile nazaj v morje. Popolnoma sami sva bili, ko sva se pomikali vzdolž obale. Le občasno je kje nosilo kakega galeba, v lenobno enakomernem ritmu je zaropotal motor ribiške ladje in klifi nad nama so rastli v meglo, ki jim je dajala možnost brezmejnosti. Mucki sem povedala, da sem srečna in to ful. Potem sva obstali. In kar tako lebdeli, da naju je odnašal pritajen morski tok. Nato sva veslali naprej, vzdolž sten, ki jim ni bilo videti konca. V nobeno smer. Z njih pa so naju opazovali orli, debeli in veliki kot ovce.

Enkrat popoldne sva se izkrcali v Mali luki, že precej proti koncu otoka, da lulava. Lulanje nikakor ni opravilo, ki bi vedno potekalo po samoumevnem ustaljenem vzorcu, sva se naučili na tem izletu. Včasih zahteva povsem drugačen ritual in lahko tvori doživetje. Tokrat sva splašili lisico in spoznali, kako zoprno je vleči neopren dol s sebe, ko je že taka sila, da imaš kapljice na očeh, in kako zoprno ga je potem vleči spet gor, saj je moker in utesnjujoč. Poleti sva lulanje vedno združili s kopanjem, sončenjem in malico. A tokrat ne. Zazeblo je, če sva bili pri miru. Zato sva odpluli naprej.

Utaborili sva se v eni izmed tistih uval, malo pred Baško. Na kopnem sva spoznali, da imava od kolen navzdol vse zanohtano in da sva sestradani. Molče, s hitrimi in natančno usklajenimi gibi, ki ne tratijo odvečne energije in dajejo čim hitrejše rezultate, sva se preoblekli, postavili šotor, pomalicali, potem pa zaspali, kot da bi naju nekaj omrtvičilo. Ko sem se čez poldrugo uro prebujala, sem se v polsnu trudila, da bi si v spomin čim bolje priklicala sanje o tem, kako sva za novo leto veslali.

Potem sem v trdi temi dojela, da je vse res, saj je morje sramežljivo šumelo, ko so se valovi zlivali na obalo, in šotor je sem ter tja vztrepetal v rahlem vetrcu.

Predlagala sem, da popijeva pivo. In sva jih več. Prijetno toplo je postalo v rdečem, poleg tega pa sva ugotovili, da je prednost zimskega veslanja poleg globoke in vsesplošne samote tudi to, da pivo ostane hladno. Zato ga piješ z resničnim užitkom, ne hlinjenim tako kot poleti. Zraven sva poslušali glasbo prek najboljšega-zvočnika-za-ne-malo-denarja, ki sva si ga podarili za božička, in se dopisovali s Tino, ki je v Baški pisala doktorat. Vsakič, ko se je Mucki vrnila z lulanja, sva se krohotali in zraven težko dihali, saj ji je vedno znova med tem odpadel dodaten kos natikača. Najbrž je na podstrehi preperel. Potem sva se domislili, kako raznolik je svet. Midve, zaviti v spalki pred mrazom, s pivom in razpadlimi natikači, Tina na toplem z računalnikom in doktoratom. Kak kilometer teme, morja, skal in borovcev je med nami in kakšna ovca najbrž spi kje vmes. In ta dva svetova se pogovarjata, ne da bi se v resnici sploh srečala, pa se vendarle nekje prepleteta. Je nemara ostalo kaj učenega v tisti uvali, kaj vonja po morju in preperelih natikačih v Tininem doktoratu?

Zbudili sva se v popolno jasnino. In brezvetrje. Kar je pomembno. Bilo je mrzlo in neoprena sta bila ledena, da sta spominjala na žled in midve bi bili drevesi, če bi ju tisti hip nadeli. Zato sva čakali, da se izza vogala priplazi sonce. Potem je svet postal prijaznejši. Oživeli sva kot kakšni hladnokrvni plazilki. Mucki je našla japanko, ki jo je naplavilo na obalo, a bila ji je premajhna, zato sem jo vzela jaz, za okras na plovilu. Nekaj svetlečega je imela v sebi.

Jutro se je ravno razžarelo, ko sva veslali proti Baški. Na levi se je bohotil Prvić. In veselila sem se, da bomo enkrat šli tja s Katjo in Tonijem, kot sva jima obljubili, ko smo tekli. Zdaj pa sem ga samo gledala, kako v sebi nosi zgodbo, ki se bo šele zgodila. Ko sva zavijali proti mestu, je iz n-z-z-n-m-d zadonela Helena Blagne in Mucki se je delala, da me ne pozna, da ob meni vesla zgolj slučajno. Heleno imam rada. Zato, ker smo kupili njeno kaseto, ko sem bila na faksu in jo poslušali za budnico na psihošolah. In na ostalih žurkah. Tudi na Filipinih. Najraje smo plesali na Mačota. Mačota smo znali vsi na pamet. Najraje so ga zapeli tisti sošolci, ki so se preoblekli v babe. Še danes ga pojem otrokom v zavodu in nekateri so si ga že naložili na telefon. Tudi Tomaž Marlenc je vedno rad zapel kaj Heleninega, že na vratih, ko je prišel na obisk. Katja Pruša, v katero smo bili zaljubljeni vsi, a je vztrajno ostajala brezmadežna, se je občasno oblekla v dolgo rdečo obleko s poudarjenim dekoltejem in zapela »Nocoj bom prvič rekla da«. Takrat smo vsi sanjarili, da smo del pesmi. Mislim, da se je enkrat med tem celo spuščala po stopnicah Frančiškanov. Z Radivojem Pribakovićem – Momčilovim sinom sva nekoč vodila brucovanje psihologov. Veliko oblek z naše podstrehe sva uporabila, naposled pa v duetu zapela »Prijatelja za vedno«. Se mi zdi, da sva vlogi zamenjala. Radivoje je nastopil z blond lasuljo, v dolgi zeleni obleki. »Ta zelena« smo ji takrat rekli in verjeti je, da si jo je na neki točki nadel vsak, ki je kdaj žuriral pri nas doma na Vošni. Ali pa je o tem vsaj fantaziral. Heleno smo povabili letos na praznovanje štiridesetletnice treh kolegic in Mucki. Naredila je vrhunsko zabavo in da je ta Helena pravzaprav fant, ni verjel nihče. Za vse to imam Heleno rada, čeprav Piki, moj oče, meni, da iščem le izgovore in mi je v resnici všeč. Zdaj bi bilo že težko reči.

Vsekakor pa sem bila vesela, da je pospremila moj prihod v Baško. Čeprav mi je bilo malo žal, da Tina in Jože takrat še nista čakala na obali. Helena vedno potrebuje vsaj malo publike.

Tina in Jože sta prinesla celo vrečko obuval. Domnevno ne-preperele japanke za Mucki in dvoje puhastih dokolenčnikov, da se nama bo hitreje odnohtalo. Potem smo pili kavo v soncu na terasi ne preveč vsiljivega hotela in premišljevala sem, kako fino je, da me Tina vedno malo reši in kako fino je tudi to, da ima blazno fajn moža. Potem nama je bilo predloženo, da ostaneva na kosilu, a dan je bil vse preveč popoln, da bi najin svet zamenjali za tistega, v katerem se piše doktorat. Pospremljeni sva bili na obalo in upala sem, da se ne bom zvrnila v morje, kar se rado zgodi točno takrat, ko želim delati vtis. Se nisem.

Ko sva veslali proti Prviću, naju je slepilo sonce. In žarki so na morski gladini izgledali kot ozvezdja. Postalo je vroče. Štiriindvajset stopinj je kazalo Mucki, zato sva se slekli. Skoraj toliko kot takrat, ko se greva sirene. Veslali sva mimo belih skalnih masivov južnega dela otoka, mimo plaž s turističnih brošur, mimo celih jat tistih črnih ptic, ki plavajo pod vodo. Ki so tudi tokrat na tri-štiri-zdaj izginile in ven pokukale najbrž nekje pri Cresu. Veslali sva, prepevali, ali pa se zgolj zibali v tišini. Osvajali sva pacifiške dragulje enega za drugim in dneva kar ni bilo moč končati, zato sva se vedno znova odločili, da greva pogledat še naprej, kaj je za naslednjim vogalom. Dokler nisva prispeli v Punat. No, skoraj v Punat. Že prej sem postala nekoliko sitna.

Vedno rada odkrivam lepe kraje, tudi v prijetnih domačih gostilnah rada jem in vse to želim podeliti z Mucki. In če vem, da vse to obstaja, da sva šli čez dan mimo mnogoterih takšnih priložnosti, naposled pa bova spali na zasvinjanih skalah med smetmi in šavjem, ali pa bova večerjali postano pohanje v gostilni z zamaščenimi prti in plastičnimi rožami, postanem malo zoprna. In točno to se je kanilo pripetiti. A nekje sem najbrž nekoč prebrala, da je treba stvari sprejemati takšne, kot so, in iz njih potegniti najbolje in da vse, kar najprej zgleda slabo, se lahko kasneje izkaže kot še boljše. Skratka nekakšne duhovno-pozitivistične nebuloze. Pa vendarle sem pomislila nanje. Mislim, da to ni pomagalo. Pomagalo je šele, ko sem se spomnila, da je Projm vedno govoril, da se je dobro distancirati. In se zabavati ob lastni nesreči, kot da se sam iz sebe delaš norca. Recimo, ko te kdo ignorira, ko kdo vpije nate, ali ko se osramotiš. V resnici je to lahko tudi zelo smešno. Sprijaznila sem se, da bova pač spali nekje tukaj, že napol med hišami. Pa še lulat me je že tako zelo močno, da je bilo vse ostalo vseeno.

Našli sva poslednjo možnost pred Punatom. A v zalivčku so se plodili ježi. Tudi v skrajni plitvini. Mucki z ježi nima prav veliko izkušenj. V Rusiji ne uspevajo, zato jih ne pozna in ne ve, kako se obnašajo, in ne ve, kakšne sitnosti lahko povzročajo. Rekla sem ji, da jo lahko peljem samo še v bolnico, če stopi na kakega. Ni se mi ljubilo na dolgo razlagati. Tako grozno lulat me je tiščalo. Mucki pa je kar v nedogled čepela v kajaku. Bala se je, da jo bo jež zastrupil, da čaka nanjo in bo vanjo izstrelil strupeno puščico, od katere bo dobila gangreno. Zvečer v rdečem sva se še neštetokrat krohotali na to temo.

Zahod dneva je bil popoln. Bilo je toplo in ni se nohtalo, nemara tudi zaradi puhastih obuval. Naselja za gozdičem se ni dalo videti, le neskončno mnogo zvezd in pogovarjali sva se o preteklosti, v katero zreva, in o času v vesolju. O vsem relativnem in o referenčni točki. Potem sem v šotor prinesla ježa, da se je Mucki naučila, da ni strupen, da ne strela in da ima zobe. Nato sva ga vrnili domov.

Zjutraj je pihala orkanska burja, četudi sva bili v zavetrju. Že na najbližjem obzorju je bilo moč videti, da je na vodi zajebano. Najina situacija se ni izkazala le kot dobro v slabem, pač pa kot edina možna rešitev. Če bi bili kjerkoli drugje, bi bili prisiljeni čakati na kopnem. Do nadaljnjega. In se prilagoditi zoprni situaciji.

Tako pa sva odveslali le še do ceste. Tako neugledno in pomilovanja vredno, da je bila čista sreča, da v takem vremenu ni prav veliko sprehajalcev. Potem sva Tini priznali, da v teh razmerah nisva več taf, da sva pripravljeni menjati realnost in se odzvati povabilu na kosilo.

Zvečer sem bila sicer še vedno trdno odločena, da bom nočila v šotoru, ki je topel, varen in intimen, a me je piš burje obrnil že na vratih. Pa še Tinine hčere rade tekmujejo v »živalih na poljubno črko«, kar je skoraj tako, kot če bi bivakirale v dolgi samotni noči ali hodile prek puščave.

Drug dan je še kar pihalo in morje je posnemalo razbesnjeni Atlantik, da je vzbujalo strahospoštovanje in občudovanje z varnih bregov nad Baško. Tekli sva. Z razgledi na Kvarner. Kot tudi naslednji dan. Z razgledi na drugo stran.

Vmes so Tina, Jože in tri hčere, ki se rade igrajo »živali na poljubno črko«, odšli domov. Pustili so nama ključ, čeprav sem vztrajala, da želim spati v rdečem. Pa nisva.

Na silvestrovo sva najprej pospravili stanovanje. Še okna in kopalnico sva pomili in pobrisali omare. Še dobro, da je porcelanast pes Tinine babice ostal cel, ko sem brisala prah. Vse to sodi zraven k nematerialnemu novoletnemu darilu. In v zameno za ključ.

Potem sva izborno večerjali »tuno po provansalsko s tremi siri« in pili šampanjec. Pomagali sva si s tistim, kar nama je ostalo od taborjenja. Zaplesali sva na glasbo iz n-z-z-n-m-d in Helena je zapela vmes. Bilo je toplo, varno in intimno in pomislila sem, da je druga realnost tudi čisto v redu. Še kakšen sms sem napisala, saj je bil le en večer premalo za doktorat.

Vsem polube, vsem pozdrave

Cici