Irska: od lestvice do kapelice

Pravzaprav je bilo vse optimalno.

Trinajst julijskih stopinj, večni nalivi ali vsaj rahel dež za gobe, veter, ki te privzdiguje, megla, ki sili v pločnik. Vse se je nekako idealno ujelo s telesom, ki je tokrat ubralo nekakšen alternativni program. Ki je z nerazumno bolečino sabotiralo raziskovanje irskih gora in klifov, da sem včasih lahko le ždela in pošiljala Mucki v surove pogoje, naj fotografira živali in rožice in razgled, če se bo slučajno prikazal, da ga použijem vsaj na slikah. In prepričevala samo sebe, da v takem je pa res sitno hoditi naokoli, še sreča, da ne morem, za tisti pub kasneje pa se bo že našlo še kaj moči.

Na Irsko sem odletela skoraj naravnost z oddelka. Tako kot lani v Kazahstan, le da sem takrat počitnikovala na infekcijskem, tokrat na ginekološkem. In obakrat sem od tam skoraj pobegnila, in obakrat sem morala prepričati dr. Kristino, da imam dobro zavarovanje. Dve različni Kristini, se razume, ampak očitno jih ima UKC tudi za te namene. Da bdijo nad potujočimi ubežniki. Gotovo je kaj takega v numerološkem smislu tega imena. Ne vem, se ne spoznam. Bi morala poklicati v kako transcendentalno oddajo.

Operirana sem bila štirinajst dni pred odhodom in bi me v resnici moralo že kar razganjati od zdravja in krepkosti. Odstranili so mi nekakšnega »osmega potnika«, komaj omembe vredno in tako rutinsko, da je (Kris)Tina bržkone to storila v miže ali pa je zraven prebirala vsaj kako revijo, če že ni četala na fejsbuku.

Dva dni pred odhodom me je razganjalo le še od bolečine. Res, da pretekla dva tedna nisem pretiravala s počitkom, a za moje subjektivno dojemanje ga je bilo frustrirajoče preveč. Pa očitno ne dovolj, saj je medicinska stroka ugotovila, da ni nič resnega, da naj pacientka le bolje sledi navodilom okrevanja, so napisali na odpustnico.

Fakof. Za na pot sem vendarle spakirala vsaj dve vreči opreme za tek in hribe.

Tako ali tako pa bova v Dublinu najprej počivali. Ogledali si bova kako lepo hišo, moderno razstavo in preverili, če je v pubih zares tako luštno, kot se govori. V običajni situaciji bi najbrž tudi kaj odtekli, ampak saj to se ti v resnici ne ljubi vedno in tokrat tudi ne bo treba.

V avionu sem se veselila vsega. Iztirilo me je le za trenutek, ko sem v brošuri na zemljevidu našla Ust-Nero, nekje na vzhodu Sibirije. Mucki sem povedala, da tale Irska je sicer super, ampak resnično imenitno bi bilo, če bi šli tja. V Ust-Nero. Lahko tudi v Jakutsk in Norilsk. Mucki je odvrnila, da tam ni v glavnem ničesar. Ravno zato, sem rekla, takšne poti so pristnejše, tam ni lepih pročelij in razgledov, ki bi odvračali pozornost, tam je le gola pot. Greva naslednjič. Lahko tudi pozimi.

V Dublinu sva domovali pri Claire iz Španije, pri njenem bratrancu in prijateljici in nemara še komu, a sva jih komaj srečali, saj so ves čas delali. Ker v Španiji ne morejo. Stanovanje je bilo ravno dovolj na robu centra, da je bilo okoli veliko poljskih trgovinic, tudi kitajskih in širše-azijskih, in Mucki je ugotovila, da se počuti prijetno in domače, kot kje v Makedoniji.

Takoj po ugnezdenju sva se podali na pot. Preko mesta. Hladno in sivo je bilo, kar se je prileglo po slovenski savni, pa tudi popoldansko pivo, ki sva ga spili v pubu »Pri glavi divje svinje«, ni uspavalo, kot se to utegne zgoditi v neznosni vročini.

 Veliko sva prehodili že prvi dan, vsekakor preveč kot priporoča stroka, zato sem potrebovala kaj protibolečinskega. Bi se znalo najti za šankom. A tako kot se resnične zgodbe doživijo v na videz pustih odročnih krajih, se doživijo tudi v zakotnih beznicah, ki sva jih poiskali. Takih, s pošvedranim tapisonom na tleh, s prahom, prilepljenim na izveske, ki brez koncepta visijo po stenah, z ostarelim skrivljenim kelnarjem in rumenim sekretom. Pa ne, da bi se tam odvijalo kaj udarnega, ravno nasprotno. Zato lahko opazuješ. Detajle. Gospodo po petinšestdesetem v svoji vsakodnevni rutini.

V treh dneh Dublina sva postali že pravi poznavalki takih koncev. Seveda sva vmes iskali tudi kako galerijo, a kaj ko sva venomer trčili bodisi v brewery bodisi v destillery, ali pa vsaj v kakšno luknjo, ki bi jo bilo res škoda izpustiti. Nemalokrat pedersko. Teh je na Irskem opazno mnogo, a bojda vedno manj. Pravijo, da ni potrebe. Da je narod sam izrazil enakost kakorkoli-že-spolnih, zakaj bi potem sploh razlikovali. Da so na to ponosni in da bi jih moral posnemati ves svet, nama je razlagal možakar 60 plus, ki je bil po štirih dnevih šankiranja že nekoliko na »žnj«, zato pa toliko bolj pristen in neposreden. Da je Irska najboljša in v vsem prva, je dodal, žal tudi v protikadilskem zakonu.

Dublin sva zapustili z natančno izdelano lestvico pijač, kjer so prednjačili stouti in IPE in Jameson gold reserve, s spoznanjem, da galerije ne nudijo presežkov, zato pa se pivo toči vedno do roba in to toliko do roba, da teče čez. Zapustili sva ga v novembrskem nalivu, v boleči koncentraciji, ki jo je terjala vožnja po levi, jaz še v ukrivljenem položaju, ki ga je terjala le še vedno bolj zoprna bolečina.

Pa od kje neki, saj nisem odtekla niti metra?!

Zapeljali sva se proti severu. V smeri zahodne obale. Od tam bova šli na jug. Po »Poti divjega Atlantika«, kot se ji reče. Med potjo bova odkrivali hribe in klife, vsaj Mucki, jaz pa bom razvila tiste vrste meditacijo, ki te teleportira. Za začetek s pomočjo Muckinih fotografij s terena, kot začetnica bom sprva vendarle potrebovala nekaj vizualne podpore.

Ko sva se pripeljali na vznožje gore Benbulben, ki naj bi bila ena bolj slikovitih, je ravno prenehalo deževati in megle, ki so sicer rinile v sleherno poro, so se nekoliko razblinile. Pristopa na goro pa vseeno nisva našli. Povsod so namreč ograjene privatne posesti z ovčkami in kravicami, pa tudi sicer je gora kot nekakšen ogromen štor: sprva se zmerno vzpenjajo travniki, nad njimi je navpičen teren najbrž precej namočene zemlje in zgoraj neskončna ploščad. Mucki je vendarle poskusila s parkirišča, ki je porajalo upanje, jaz sem med tem čepela v avtu, skozi krošnje dreves zrla na vrh in vizualizirala. Mogoče se nisem dovolj potrudila, ali pa ne poznam kakšne finte, ampak bilo je res bedno.

Mucki gore ni osvojila. Prinesla pa je fotografije. Strupeno zelenih ostenj, ovčk s črnimi in belimi glavami, prepelice in vijoličastega resja. To je bilo sicer od nje prijazno in pozorno, kaj dosti pa ni pomagalo.

Potem sva se odločili, da greva naprej in da ob poti najdeva prostor, kjer bova prespali. Kar v šavju. Ker šparava. Ravnokar sva namreč plačali še dodatnih dvesto evrov popolne zavarovalne police k že tako ne ravno poceni najemnini avta, saj naju je gospa prepričala, da so ceste na obali obupne in nesreče pogoste.

Prvo se je potrdilo že kar takoj, za drugo sva upali, da se jim s skupnimi močmi uspeva ogniti. Ceste na Poti divjega Atlantika so torej takšne, približno tako široke kot tiste zakotne na otokih divje Dalmacije, le da je na Irskem na njih omejitev sto, če gre res precej v klanec in ovinek, osemdeset. Po njih istočasno potujejo od vremenskih neprilik otopeli kolesarji, zamaknjeni romarji, vase zaverovani traktorji s stroji za na polje, panično izgubljeni tuji šoferji in flegmatični domačini po vsaj dveh guinnessih. Še celo dva na skiroju sva srečali. Terjalo je res veliko osredotočenosti, da sva zmogli dobrih dva tisoč kilometrov čez ves ta labirint. In zmogli bi jih brez posledic, če le ne bi jaz nekje proti koncu pomislila, da bi bilo dobro avto vsaj zanalašč nekam zadeti, da ne bo teh dvesto evrov res čisto zastonj. Le pomislila sem, nisem upala reči naglas. A bilo je dovolj, da je Mucki brez neke objektivne okoliščine, kar tako na ovinku zadela v drevo. Ne da bi bil kdo od zgoraj naštetih vsaj blizu. In bili sva pomirjeni, da sva ravnali modro in denar res ni šel v nič, sploh potem, ko sva prostor za kampiranje na divjem našli le prvi dan, vse naprej je bilo močvirje, ali privatna posest z drobnico, ali zelenica pred hišo, ali prepovedana plaža. Zato sva spali v kampih.

Drugi dan je še vedno lilo. Vedno bolj. In pihalo je, da so kapljice potovale vodoravno in res z veliko trme dosegale tla. Tudi mene so postoperativne tegobe silile, da sem s telesom ustvarjala pravi kot, ko sem želela pogledati valove na plažah, ki bi bile resnični počitniški hit, če bi bile le kakih dva tisoč kilometrov južneje. Peljali sva se skozi nacionalni park Connemara, ki ga krasijo hribi in grički, pašniki z resjem in neuničljivimi ovcami, jezera in zalivi in klifi. Zelo lep del sveta, kjer bi pred dvema tednoma lahko celo tekli veliko kilometrov na prireditvi, če le nebi bila takrat še sveže razrezana in bi bili tam.

Tako pa sem komaj čakala, da najdeva kamp. Da se uležem. Kot nalašč je dež zopet ponehal, da je Mucki šla nabrat fotografije za moje spoznavanje okolice, jaz pa sem zavzela embrionalni položaj, ki je edini še deloval. Kasneje sem ugotovila, da za silo tudi tisti, ki spominja na pozo islamske molitve, da sem vsaj tako lahko popila pivo, čeprav to dvoje ne gre čisto skupaj. A zame je bil to osrednji dogodek tega dne, pa še Mucki sem prepričala, da se greva »živali na b in j«. Igrala sem se tekmovalno in zavzeto, naštela sem tudi »brgleza«, ribo »babico« in »brkatega sera«, Mucki, ki se ji je čez dan dogajalo še vse kaj drugega, pa je sodelovala bolj površno. Za slednje je celo izražala dvom, da obstajajo in da sem »brkati ser« lahko edino jaz na wc-ju.

In ko se je Mucki pod večer družila z oskrbnikom kampa, ki je tudi tekač, mu predstavljala Pušeljc in GM4O, sem jaz razmišljala, da imam res že vsega dovolj. Da le še s skrajno domišljijo najdem smisel v vseh teh tegobah in da zdaj pa res pristanem že na čisto vse – na dež, veter, meglo, na drago pivo, samo da me ta klinac končno neha trpinčiti. Mucki me je potem soočila, da se vse to že tako ali tako dogaja, pa me še vedno boli in da naj si izmislim še kako izvirnejšo žrtev. Ponoči sem tako razmišljala, da bi šla domov. Samo da bi bilo končno v redu. Pisala sem dr. Tini, če bi to lahko kaj spremenilo. Ne da UKC nudi tovrstno storitev svetovanja na daljavo, šlo je za čisto oseben privilegij. Pa je odvrnila, da po vsej verjetnosti ne. Lokacija očitno ne igra zdravilne vloge.

Zjutraj je z nekaj vmesnimi prekinitvami sijalo sonce in Mucki je po brezpotju zavzela hrib nad kampom. Jaz sem jo čakala v šotoru v eni izmed učinkovitih poz in razmišljala, kaj vse bi dala za en sam sprehod. Ne le, da se bom v bodoče, ko bom enkrat spet pokretna, zahvalila vesolju za sleherni hrib, še kapelico bom sezidala, četudi ateistično, pa si lahko mislite, da sem prismuknjena, ampak, hej, včasih zadeneš ob spoznanje, da čisto nič ni samoumevno.

Mucki se je vrnila blatna in mokra do riti. Bentila je čez irske hribe, da je vse le močvirje, kjer grozijo živo blato in zemeljski plazovi in utegnejo te rešiti zgolj potke ovac, ki edine poznajo teren. Zaključila je, da sem lahko vesela, da sem bila prikrajšana za to grozljivo izkušnjo, jaz pa bi kar zavriskala, če bi se le lahko pogreznila v čmohudro, pa četudi bi se pogrezala vanjo dve uri in bi naposled v njej izgubila copat.

Naprej sva se odpeljali v presenetljivem soncu. K zdravniku nisem šla, čeprav se je tekač ponudil, da mi ga organizira. Tina je tako suvereno sporočila, da ne bom izvedela nič pametnega, da sem ji morala verjeti. Sem pa jo končno tudi ubogala in si nakupila analgetikov, takšnih, ki jih ne prodajajo za šankom. Dodala sem še udarne doze vitamina c, divje origanovo olje sem izpustila. Sva bili na Irskem, ne na Mediteranu in tu nemara stiskajo zgolj kake lišaje. Potem sem povsem slučajno ugotovila še, da je bolečina bistveno bolj znosna, če si trebuh z nečim prevežem in za prvo silo sem si ga zatejpala po dolgem in počez. Čudežno je delovalo, Tina pa si je najbrž mislila svoje, a ni komentirala. Čez dva dni se mi je koža pod prevezo vnela in nemudoma sem obiskala trgovino z ženskim spodnjim perilom. Kupila sem si spodnjice »women'secret extrasmall« za oblikovanje postave in pajkice z močno debelo elastiko v pasu, da sem opasana kot na kakšnem baročnem dvoru v vsem tem le še hlastala za zrakom, a bolelo ni več. Tina sicer še vedno ni dajala pripomb na moje alternativne postopke, a najvažneje je, da sem lahko zaključila s klavrnimi poskusi teleportacije. Da sem se sicer počasi, a s skrajno bebavim nasmeškom prvinske sreče sprehodila nad osupljivo vrtoglavimi klifi in naravnost kičastimi zalivi, zavzela kakšen manjši pukelj nad morjem in gradila kapelice, na skrivaj, ko ni bilo nikogar v bližini, a z nezgrešljivo slovesnostjo. Da končno niso bili več osrednji dogodek dneva »živali na poljubno-črko« in radijske oddaje, recimo o tem, kako so za štiri tisoč petsto evrov prodali rabljen test za nosečnost, ki so ga našli v hotelski sobi Britney Spears. In o tem, kako lahko kupiš tigra.

Čez tri dni sem se celo priplazila na najvišji irski vrh in bila tako neopisljivo vesela, da se mi je še frizura uredila. Da sem spet izgledala lepa, četudi me je mršil veter že več dni in sem za poušter uporabljala vrečko s tekaškimi oblačili, ki so me zaležale v nekaj zelo edinstvenega. Vesela sem bila tudi še potem, ko sva se izgubili in se na terenu močvirnatih gora malodane zaplezali na spodobno skalnatem grebenu. Kar smejalo se mi je, ko sva se spuščali preko mokrih trav na pamet in nisva vedeli, ali bo za ovinkom prepad in ga čisto slučajno zgolj na najinem prehodu ni bilo. Vseeno mi je bilo, če sem bila lačna in žejna in če sem stopila na drek. In dan ne bi mogel biti boljši, ko sva potem skoraj spet v dežju na keltski veselici študirali figure ljudskih plesov, ki so se vrteli in ropotali na priložnostnem lesenem podiju v neki vasici na koncu sveta.

Potem je nekaj dni spet brutalno pihalo, če že ni lilo, ali pa kar oboje skupaj, a odločili sva se, da tako mora biti. Tako je obala res divja in sliši se morje, kako se repenči in napihuje, ko udarja ob stene in grize zalive. Stali sva nad prepadnimi vesinami in tulili do Amerike. Lilo je in rastline ob cesti so se bohotile in rože dehtele kot v kakšnem poštenem gozdu ekvatorja. In premnoge znamenitosti ob cesti, vse tiste kamne v krogih, sva si ogledali kar v avtu, na tablici preko interneta. Cesta do najvišjega svetilnika je bila zaprta in potolažili sva se, da si ga bova ogledali v Savudriji. Bilo je mraz, kot da je pozna jesen, a Irci so v kratkih rokavih uživali poletje, vse pa nas je grela atmosfera pubov, kjer sva kar nekajkrat morali preveriti in potrditi vrstni red na lestvici. Kjer sva kramljali s tistimi 60 plus in 60 minus, običajno povsem postranske stvari, ali pa sva se učili gelščine in v tesni, a sila priljudni prikolici debatirali o psihosocialnih posledicah postkapitalizma z lezbičnim parom v najžlahtnejših letih in s Francozinjo s temnopoltima hčerama iz Malija.

V Corku je dež ponehal. Mulci, najmlajšemu je bilo nemara komaj štirinajst let, so na ulici špilali Hendrixov Purple Haze presenetljivo originalno. Še v pubu sva se ustavili, ker je bilo treba nekam na stranišče. Potem naju je Mucki odpeljala v Dublin in skrbelo jo je, kako bo vozila doma, ko pa ji je po levi edino logično.

Promet na cesti M56, ki povezuje Jakutsk preko Ust-Nere z Magadanom, poteka po desni. Če sploh. A do takrat se bo že navadila.