Med vinogradi

Le kje drugje.

Žlahtno idejo sva udejanjali v petek. Mucki je z bežnega obiska Makedonije prinesla čudovit izplen, ki je iz orošenih buteljk sijal, kot da bi tja notri zaprli sončne žarke z gladine večernega Ohrida, Tanca je ogrela pečico in zadišalo je po morju, olivnem olju in limoni.

In ko je makedonska zaloga pošla, ko sem se presedala za mizo in z odpetimi kavbojkami iskala udoben položaj, me je prevzela objestnost. Da bi nujno še en požirek predenj greva; Tanca bo gotovo znala presenetiti s čim unikatnim, vseeno s katerega dela sveta, glavno, da je. Za adijo. Na mizo je postavila nekaj iz okolice Zgornje Kungote, nekaj, kar sicer ni imelo veličine Aleksandra, je pa v sebi skrivalo pridih domačnosti, preproščine in priljudnosti. O izvoru se velja pozanimati in Tanca je brž razpletla zgodbo, ki je oplemenitila zadnje požirke. Izkazalo se je, da so tesno povezani z rodbino Dena in Tončka, s katerima smo oskrunili že prenekateri hrib, da jih stekleniči nečak Pavlek, ki jih tudi prideluje nekje na slovensko-avstrijski meji. Da se je Tanca tam zabavala na enemu izmed prednovoletnih srečanj, da je Pavlek sila prijazen mož, ki se veseli punc, da je med vinogradi res lepo, da je tam »tisti slavni srček« in da bo te dni sijalo sonce. Za srček sem se sicer pretvarjala, da ga seveda poznam, a vse skupaj je zvenelo privlačno, kot nalašč za prihajajoči vikend.

Atmosfera je pripomogla k direktnosti in poklicala sem Pavleka. Če res rad gosti punce, sem ga vprašala, in če bi v tem primeru gostil naju, nič zahtevnega, »za jest, za pit in za spat« rabiva. Pavlek je povedal, da vse drži, da vse to lahko ponudi in bili smo zmenjeni.

Naslednje jutro, proti poldnevu je že šlo, sem najprej na zemljevidu poiskala Kungoto. Hitro se jo najde, ker je napisana s še kar velikimi črkami, in če veš, kje je Maribor, niti ni težko. Težje bi bilo najti Pavleka in njegov vinograd, a to se od naju ni pričakovalo; Pavlek se je sam ponudil, da naju pride iskat v Svečino, ki je od Kungote le nekaj kilometrov stran. »Zgornja Kungota« sem si mrmrala drveč po štajerski avtocesti in zvenelo je tako imenitno, tako eksotično, kot da greva nekam v Bosno, nekam v bivšo Jugo, če daš »zgornja« stran, pa lahko celo širše na Balkan, morda v Pridnjestrsko republiko. Le kaj so proti Kungoti Žiri, Koreno, Polhov Gradec, Grmada?! V okolišu morda za spoznanje bolj neobičajno zveni le Butajnova, pa še noje imajo tam, a v zadnjem mesecu, dveh sva te konce preteptali tolikokrat, da bi se jih lahko lotevali že v miže, ritensko, po eni nogi. Res, da sva se vmes še enkrat izgubili na severovzhodnih obronkih Nanosa, tisti gozdovi imajo pač te bermudske lastnosti, res, da mi je med službene obveznosti prejšnji teden uspelo stlačiti kar nekaj svežih kilometrov Malije, Kort in Dragonje, a ja, pa enkrat sva odkrivali Dolenjsko in prisrčno Viridino pot nad Stično, sicer pa večni Polhograjci. Lepi so, ne bom oporekala, a to, kar naju čaka ta vikend, tja noga še ni stopila. Tam noga še ni naredila niti metra, vsaj najina ne.

Parkirali sva v Kamnici. Mucki ni bila zadovoljna. Povsod so bile hiše in tudi če bi odprla vrata od avta, ne bi mogla v miru lulati. Zagotovo bi kdo kukal, vsaj z druge strani travnika. Zato je mencala, ko sem jaz lovila satelite in se skušala prav na hitro privaditi na tropske razmere vzhodne Slovenije. Štiriindvajset stopinj pri meni že napoveduje vsaj takojšnjo paradižnikovo obarvanost, paradajzarco, kot jo je slikovito poimenoval Feget, če že ne kaj bolj nevarnega. Zato sem tudi tempo napovedala »takšnega za po štiridesetih«, brez egotripov, samopreseganja in pokore.

Natanko tako sem stopila v breg proti Svetemu Urbanu. Mucki je izginila. Lulala je že takoj med prvimi drevesi, potem pa jo je kar odneslo. Kot balon. Natanko tako kot vedno. Markirana pot se je pletla skozi gozd, ki je radostil s prijetno senco vse do slemena. Tam je bila klop in križišče in razgled na Svetega Urbana. Manjkala je Mucki, kar je bilo nenavadno. Ponavadi počaka. Tokrat sem čakala jaz in se spraševala, če se morda nisva izgubili že kar takoj na začetku. Mucki se je. Pritekla je namreč z druge strani, dol s hriba, ki ga je osvojila ponesreči, med tem ko sem se jaz držala načel in fizioloških zakonitosti. Zato sva si obljubili, da greva naprej skupaj.

Z Urbana je lep razgled na gričke, gozdičke in vinograde, ki jih še ni videlo oko. Tam je gostilna in Štajerci pijejo špricer. Mucki sem pokazala, kje, se mi zdi, bova spali, potem pa sva krenili naprej proti Svetemu Križu. Prijazno je vijugala cesta in sledila grebenu, naposled se je spustila na ravnico in stekla naprej ob potoku. Tla ob njem so bila močvirnata in rastlo je vse polno kalužnic. Pokazala sem jih Mucki. Prepoznala jih je in poimenovala z neko rusko besedo, da so edine rože, ki jih pozna, je še rekla. In da so povezane z jagimi babami. Potem je umolknila. Verjetno je razmišljala, na kakšen način, jaz pa sem si mislila, da jih morda v resnici sploh ni prepoznala in da se kar nekaj zmišljuje. Proti bradavicam so, je naposled veselo dodala, jaz pa sem odvrnila, da mogoče pa res. Vse sorte je proti bradavicam. Kolegica s faksa si je na bradavice dajala polže, zakaj torej ne bi poskusila tudi s kalužnico.

Cesta je na razcepu zavila gor. Ta, v breg, je bila najina. Kot se velikokrat zgodi. Zaostala sem. Kot vedno. Na vrhu naju je pričakal Sveti Križ in pod drevesom sva blaženi razgrnili zemljevid. Mimo ta prvega kmečkega turizma bova šli, potem pa spet pošteno navzdol do ceste, od tam pa, se razume, spet naravnost gor po markirani poti na Žavcarjev vrh. Čisto prehitro bova tam, se mi je zdelo, in pocuzala sem gel, saj sva gotovo vsaj že na polovici, pa še čas za kosilo je bil že davno mimo. Pri kmetiji - Iglič jo poimenuje zemljevid, sva zakorakali v gmajno. Kot se v kakšni azijski kopalnici razbežijo ščurki, ko prižgeš luč, so se na vse smeri pognale srne, midve pa sva odločno marširali naprej. In ignorirali, da pot postaja vse bolj klavrna. Vse dokler ni izginila in ni bilo ničesar več, kar bi sploh še lahko ignorirali. Odločnost se je že skoraj prekopicnila v razočaranje, ko je Mucki uzrla kolovoz. Gotovo je pravi, sva se ga lotili brez trohice dvoma. In pripeljal naju je nazaj do kmetije. No, ja. Najbrž se gre v drugo smer, sva bili prepričani, in šli sva tja. Tri potke sva našli tam, eno slabšo od druge. No, saj, sem si mislila, vedno je tako, vedno se vsaj malo zgubiva. Ampak tokrat ne bo nič hudega, tokrat je pod nama cesta, in tudi če greva kar naravnost dol po gozdu, je ne moreva zgrešiti. Sploh pa, se mi zdi, da slišim avtomobile. Nekaj takega sem tuhtala napol na glas, na pol zase in skušala udušiti tiste občutke, ki spremljajo zoprne stvari. Take stvari, ki so bolj ali manj neizogibne, so pa hkrati sitne, a se zaradi njih ne splača prav močno čustvovati, malo na živce ti gredo pa vseeno. Letni pregled plinske peči je, recimo, tudi taka stvar, ali seneni nahod, ali herpes.

Zato sem se vdano lotila prve potke. Ki se je hitro končala. In končala se je tudi druga. Tretja je bila za silo. Oziroma nama drugega niti ni več preostalo. Vila se je najprej vzdolž hriba, in ko se je končno pričela spuščati k cesti, nama je bilo jasno, da sva že čisto iz smeri. A vsaj izginila ni. Na cesto sva prišli kaka dva kilometra nižje, a naposled sva se spet znali locirati na zemljevid.

In višje gori sva kmalu našli markacijo za Žavcarjev vrh. Od tu naprej pa vse do samega vrha potem vlada Zona. Če kdo ne ve, kaj je Zona, naj se vsaj čisto malo sramuje, nujno pa naj si ogleda film Stalker. Tam lahko spoznaš Zono, popolnoma jasno, kaj je, pa ti ne bo nikoli. Kot tudi ni bilo Tarkovskemu niti bratoma Strugacki, ki sta jo izumila, ne. Lahko še prebereš knjigo Piknik na robu ceste, ampak zgolj zato, ker imaš rad fantastično klasiko; Zoni do dna ne boš prišel. Kajti natanko to je namen Zone. Je nekaj skrivnostnega, nepojasnjenega, se razume da iz vesolja. In v njej se kakopak dogajajo skrivnostne stvari. Da se nahaja okoli Žavcarjevega vrha, veva zato, ker se tega dela poti nobena čisto nič ne spomni. In to je ena izmed značilnosti Zone. Zato še dobro, da sva od tam prišli bolj ali manj nepoškodovani. Mene je sicer zabolelo narastišče ene izmed tetiv, a kaj bi to, mnogi v Zoni skrivnostno umrejo. Še srečo sva imeli.

Poleg tega sva v koči na Žavcarjevem vrhu srečali dobre ljudi, najbrž stalkerje, ki so nama dali vodo in čokoladna jajčka. Prečkanje zloveščega območja me je izčrpalo, zato sem bila ob šestih popoldne po obedovanju enega gela sestradana. Mucki ni pokazala razumevanja. Nadrla me je, da je vedno isto. Da se ničesar ne naučim: vedno premalo hrane, premalo vode, brez tople obleke, brez luči. Odvrnila sem ji, da potrebujem razumevanje ne osorne besede, pa je rekla, da se me drugače nič ne prime. Potem je spoznala, da se me verjetno tudi tako ne bo in sklenila, da nima smisla.

Spustili sva se v globel. In natanko vem za vsak ovinek. Spomnim se tudi, kako sva potem tekli po cesti ob potoku kak kilometer, dva in Mucki je godrnjala, da mi čisto nič ne verjame, da me boli noga, saj laufam kot sneta. Povedala sem ji, da to zato, da bo čim prej mimo. Potem sva našli makadam in pri hiši sva zavili v poslednji breg. Hišo je, tako kot vsako, čuval pes in ta je bil zlati prenašalec. Tako kot vsak je lajal na naju, a v resnici je komaj čakal, da sva šli mimo, da se je v paničnem strahu lahko zatekel h gospe na verandi. Cesta je šla najprej v čudno smer, da je Mucki postajala sumničava, češ pa se ja nisva spet zgubili, potem pa je kmalu zavila v pravo. Vzpeli sva se do našarjene kmetije, kjer so se pasle ovce in koze, in ko sva prečkali dvorišče, je iz radia hreščala aktualna popevka »Love me like you do«, kar je skupaj z drobnico, gnojem, kurami in razvlečenimi deskami ustvarjalo prav posebno atmosfero. Višje gori sem si raztegnila meča in precej mi je odleglo, da sem se spet veselila koraka. Natanko se spomnim trenutka, ko sva zagledali Svetega Urbana, tokrat z druge strani, in vedeli sva, da se bližava koncu. Kmalu sva prišli med hiše in na oni strani vasi je bilo križišče. Mucki je po ustaljeni navadi že skoraj zavila v breg, jaz pa sem pobarala bližnjo gospo, kako se najhitreje pride do Kamnice. Kar doli po cesti, je rekla, in ta se je zopet strmo spustila v niz, da je Mucki pripomnila, kako divja so tu pobočja, še bolj kot na Gorenjskem, le da ni skal. Zato se ni dobro zgubiti, ker sploh ne moreš naravnost čez gozd, edino skotališ se lahko. Kamnica se je začela že takoj v dolini, a do cerkve je bilo še nekaj minut. Točno vem, kako sva v pojenjajočem dnevu tekli med hišami, kako je mimo pripeljal moder avto, kako je pri cerkvi cesta šla rahlo navkreber, potem pa čisto malo dol do parkirišča.

Vse to vem prav dobro, ker sva bili že onkraj nje: Zona je ostala v drugi dolini.

Pred nama pa je bil nov tematski sklop popotovanja: »pit in jest in spat« pri Pavleku. Že v Kungoti sva najavili svoj prihod, da je lahko krenil iz vinograda, v Svečini pa smo se prepoznali po avtomobilih. Od tam sva mu sledili naravnost na obmejni greben. No, naravnost je šlo spet bore malo, odvrteli smo se med vinogradi kot na kakšni folklori, in še dobro, da je Pavlek prepoln dobrote in se je ponudil za smerokaz. Na meji naju je povabil v hiško, ki ji je očitno mnogo let, skozi nizka vrata sva stopili v izbo iz kmečkih pripovedi in med noge se nama je vpletla žival. Naj jo pustiva pri miru, je predlagal Pavlek, saj je nemara noseča. Tega sicer ne more z gotovostjo trditi, saj je trenutek spočetja spregledal, je pa zadnje čase čustveno labilna in ugrizne brez najave, kar je že znak. Na klopco ali kapibaro pa je spominjala od vedno, zato po tem ne gre soditi. In med tem ko sva se midve v kotu izbe do kužka vedli brezbrižno, je Pavlek grel večerjo, ki je bila pripravljena že ure nazaj, a Pavlek pač ni vedel, da so najina pota negotova, in da se ponavadi utegnejo zavleči. Med obračanjem piščanca in mešanjem riža je skočil še do soseda po pivo, ja, vem, najine želje so bile med trtami ob polni vinski kleti povsem neprimerne, če že ne čudaške, a po celem popoldnevu tekanja pač težko eksam beli pinot.

Večerja je bila res dobra. In res je kužek skoraj ugriznil Mucki, brez da bi pred tem zarenčal. Neslišno. Pivo je bilo toplo, a zato avstrijsko. Na steni je bila Denova slika Triglava, lepa, povsem njegova, a jaz bi raje imela kaj bolj strmega. Pavlek pa je povedal, da mu solze stopijo na oči vedno, ko gleda poleg visečo slikarijo hiše, te hiše, v kateri sedimo, takšne, kot je bila nekoč. Slika je bila, če jaz kaj vem, ustvarjena v stilu realizma na Slovenskem, nekaj takega, kot če bi odprl njena vrata in bi tam stal lovec s puško. Najbrž gre za prav to situacijo, saj je Pavlek povedal, da je lovec tudi sam, kot so bili njegov oče in ded in še kdo. Ob tem je še povedal, da ni prav nič akademski, kot so Tonček in Den in njegovi strici v Ljubljani, da se pri Cedilnikih gen za visoko izobrazbo aktivira v vsaki drugi generaciji, zato se zdaj spet pri njegovem sinu, ki piše knjige. Najbrž je recesiven, tako kot za rdeče lase, sem dodala. Potem smo ugotovili, da piva ni več in Pavlek je predlagal, da gremo dol v vas na veselico. Načrt nama je bil všeč, še prej pa nama je pokazal hišico poleg, stoječo povsem nad vinogradom, kjer bova spali. S terase se je videlo naravnost do Svetega Urbana in na drugo stran vse do Svetega Duha, a osupljiv razgled ni naredil takega vtisa, kot ga je potem naslednji dan, saj je bila že tema.

Stuširali sva se, potem pa naju je Pavlek odpeljal na veselico. Šotor je bil tak kot tisti, ki ga postavijo v cilju Štirih občin, le da sta bila na vseh mizah liter radenske in liter belega namesto piva. Midve sva se pogumno odločili, da bova s pivom nadaljevali in temu se je pridružil tudi Pavlek, čeprav so ga vsi, ki so ga poznali in to so bili skoraj vsi na veselici, gledali sumničavo. Bend je zdaj zašpilal Na Golici in prazen prostor med odrom in klopmi se je zapolnil in pričel poskakovati. Še Mucki je zamigala sede, Pavlek pa se je opravičil, da je za Cedilnike značilno tudi popolno pomanjkanje plesnega talenta. Veselica se je potem oklenila železnega repertoarja in nadaljevala z Roblekom in vasico malo v dolini tihi in pripomnila sem, da bi se mi tole poskakovanje najbrž celo dopadlo, če bi bila iz Čada ali Tasmanije. Pavlek je med tem šel že drugič na cigaret in do neke dame, da ji utemelji, zakaj je prišel z dvema dekletoma, potem ko je govoril, da ga sploh ne bo.

Domov smo šli kmalu, saj je bila žeja pogašena in objestnost podrejena planom naslednjega dne. Še predenj sva legli k počitku, je Pavlek po sili razmer izpulil cev dimnika iz nekakšne okenske odprtine, da je lahko vdrl v najino hišico, saj sem zares ponesreči notri zaprla ključ. Priznal je, da je bunka na vratih nepraktična, da je na nek način povezana z njegovo bivšo ženo in da bo takoj naslednji dan zamenjal ključavnico.

Nad vinogradom sva spali kot ubiti in zdi se mi, da sem proti jutru doživela tudi nekaj epizod katatoničnega stuporja, saj sem se prebudila, a oči nikakor ni bilo moč odpreti. Ko sem se javila v kmečki izbi, se je Pavlek ravno vrnil z lovskega zasedanja in kuhal je kavo. Popili sva jo na terasi in zraven vdihavali brezmejen razgled na ono stran z debelo plastjo cvetnega prahu čudovitih cvetočih češenj. Mucki je ob tem naredila domačo nalogo za nemščino, jaz pa raztezne vaje za tetive.

Potem smo šli do soseda pogledat znameniti »srček med vinogradi« in vmes prečkali Avstrijo. Na poti sva se tudi fotografirali med regratom v novih Dynafitovih modnih oblačilih kot sva obljubili Anžetu iz Amfibije. »Srček med vinogradi« je bil zares čisto pravi srček in vesela sem bila, da sem spoznala še eno lepo stvar v domovini. Potem nama je sosed ponudil špricer in bil užaljen, ker sva ga zavrnili, zato sem privolila v kozarček orehovčka, da ne bi do konca poteptala tradicije. Ko smo se vrnili na Pavlekovo posest, je pred hišo sedel drug sosed in se napajal s čisto pravilnim napitkom. Prisedli sva in pomalicali žemljo z maslom in marmelado, sosed pa je povedal, kako žal mu je in kako žal je lahko šele nama, da ni že včeraj vedel, da sva tu in bi čez noč poskrbel za naju. Ko je govoril, se ga je ravno še razumelo, pa čeprav z narečno besedo nimam težav, lovim se le kje globoko v Prekmurju. Tudi videl je bolj slabo, vsaj predvidevam tako, saj je imel eno oko take sorte, da se najbrž z njim ne da gledati. Povedal je, da sicer ni učen mož, sedem razredov je končal, dovolj bo, ostalo pa ga je izučilo življenje. Gre pa te dni v penzijo, ki jo bo dobival iz Švice, Nemčije in Avstrije, vsekakor več kot sleherni akademik v Ljubljani. S sosedom bi lahko užili še marsikatere lepe trenutke, kot je zagotavljal, a imeli sva nov načrt. Sveti Duh tam daleč je bil kot nalašč, da ga osvojiva.

Poslovili sva se od Pavleka, ki je za svojo širokogrudnost in uglajenost - ki se v rodbini Cedilnikov ne dedujeta recesivno - odklonil vsakršno plačilo, zato sva obljubili, da jeseni gotovo prideva na trgatev. Pa še Tonček si v vinogradu vedno sleče majico, kot to zvesto počne v hribih tudi pri minusu, zato bi bilo dogodek škoda izpustiti.

Krenili sva na pot. Preko Kungote in Kamnice v Ožbalt. Od tam zemljevid riše privlačen krogec preko Kaple, Duha in ob meji nazaj. Poleg tega je Ožbalt eden tistih krajev, ki vedno obudi »pesmico« iz osnovne šole Dravograd-Vuzenica-Vuhred-Ožbalt-Fala …, ki govori o hidroelektrarnah na Dravi. Zato ga je bilo vendarle treba vključiti v zgodbo.

Parkirali sva nekoliko višje v dolini, točno na mestu, kjer se poti kroga skleneta. Čisto takoj sva zagrizli v vzpenjajoč se makadam proti kmetom Ulbin, Četrtnik in Breznik, ki jih združuje poimenovanje Spodnja Kapla, četudi so krepko zgoraj, zato je ime krivično in zavajajoče. Skozi svetlozelen gozd sva stopali počasi in docela umirjeno in Mucki sem povedala, kako lepi so listki na drevju, še čisto pomečkani po nedavnem rojstvu. Potem sem jo slikala v rit, da bi pokazala, kako se zelena barva Dynafitovih oblačil ujema z na novo rojenim gozdom. Mimo kmetov sva še bolj upočasnili korak, da ne bi preplašili kužkov in bi naju lahko ugriznili od strahu. Potem sva lagodno stekli po grebenu, mimo Vidmarjevega hriba in padlo je sedem kapelj dežja iz edinega temnega oblaka, ki je cvetel točno nad nama. Pri Gradišniku je kmet ravno gnal krave na pašo, obstale so in se zabuljile, kmet pa je povedal, da vejo, da nisva od tu. Bile so velike in krepostne in pripomnila sem, da so precej večje od naju. Nad kmetijo je travnik obsijalo sonce, da je zelena kar zbodla v oči in Mucki sem rekla, da je res zanimivo, kako se človek vsega navadi in da ne bi smeli sveta dojemati tako samoumevno. Recimo tale zelena je že kar strupeno sijoča, a človeku se to ne zdi nič posebnega. Pa v resnici je. A si predstavljaš, kako bi se čudili, če bi bila trava kar naenkrat modra ali pa roza? Najprej bi bili presenečeni, potem pa bi se tudi tega navadili in osupnila bi nas zelena. Zato je brez veze, da čakava vse te prehode na modro, pa spet nazaj na zeleno, lahko se začudiva kar takoj. Mucki se je strinjala. Jaz pa sem naprej razmišljala, kako čudna so tudi drevesa za vesoljce, ki jih niso vajeni, nekakšni smešni migetajoči izrastki, ki služijo bogve čemu. Pa sem o tem molčala, saj je Mucki ravno opazila, da zeleno plemeniti vse polno rumenih regratovih cvetov in da bi se splačalo priti sem po regrat, ki ga marsikdaj neuspešno iščem na nekih čudnih nerodovitnih podlagah. To bi bila res draga solata, sem pripomnila in Mucki se je strinjala, da imam najbrž prav.

Kmetija Konečnik je bila zapuščena in za okni je raslo drevje, ki služi bogve čemu. Pod njo se je kolovoz spustil krepko navzdol in ravno sem nameravala pohvaliti markacije, ko so izginile. A v izgubljanju sva že toliko zverzirani, da sva četudi izgubljeni hitro našli stezo in zavzeli dolino. Ovčar pri Hajdiševem mlinu je dajal vtis nevarnega, v resnici pa je hitro podlegel skušnjavi in se prepustil božanju, ki mu je bilo tako všeč, da bi se nama skoraj pridružil. A se ni. Tam nekje sva zavili v breg protu Duhu in po nekaj metrih gori na markirano pot. Naslednja kmetija, ki ji karta ne daje imena, je imela spet ovčarja. Tudi ta je bil strašen že na daleč. A ko sva se približevali, je med lajanjem vse bolj cvilil in naposled se je tako tresel, da sva se zbali, da utegne skočiti v predsmrtni boj, pri čemer bi hitro spoznal svojo premoč. Mimo sva se splazili po drugi strani hiše s porajklom v rokah.

Pot se je naprej pela skozi gozd, ki je šumel od bežeče srnjadi. Kmalu za tem sva bili pri cerkvi Svetega Duha in mahali Pavleku na ono stran. Še pomalicali sva, saj se me je poduk prijel in sem bila bogato založena z energetskimi zalogami, kar se je splačalo izkoristiti. Med tem se je Mucki spoprijateljila s cerkvenima mačkama in ena od njiju je želela iti z nama. Najbrž zaradi Dynafitovega logotipa, ki se ji je zdel domač.

Pod vasjo sva našli lepo označeno Grenzpanoramaweg, ki je bila del najinega načrta. Pot se vije vzdolž meje vse do Dravograda in ne bi mogla biti bolj tekaška, v resnici pa je bila najverjetneje speljana za patrulje graničarjev, ki so nekoč čuvali domovino. Zato pa je tako temeljito razgledna, da si sovraga videl že od daleč. A v teh časih naj ga ne bi bilo in naslajali sva se zgolj nad domačijami, zdaj s slovensko, zdaj z nemško besedo, lezli sva v hrib in se takoj spet spuščali v niz, zdaj po tej, zdaj po oni strani obmejnega kamna, uzrli sva veliko cvetočih dreves, tudi bajerjev s kalužnicami proti bradavicam, vinogradov s trtami ali brez in travnikov zelene barve. In ko sem skušala s pogledom prodreti v najbolj oddaljeno dalj, je bilo tudi na skrajnem horizontu moč slutiti hribčke, čisto posebne, a hkrati tako podobne tistim na Dolenjskem, tistim v Polhograjcih in nad Piranskim zalivom in ugotovila sem, da v Sloveniji ni ravnega mesta. Vse je kot en zmečkan zemljevid, je dodala Mucki, z nekaj prekmurske izjeme in Ljubljanske kotline za meglo. In vse je ena čisto navadna vukojebina, sem jo dopolnila, niti poštenih vasi ni ven iz mest, le osamljene kmetije, ki imajo celo na zemljevidu ime. Še dobro, da smo sploh pismeni, sam bila upravičeno navdušena, in verjetno tukaj res ni pedrov in lezbijk, ker niti nimajo poštenega pajzla za druženje. Še sosed včeraj pri Pavleku je trdil, da ni peder, čeprav ima rad polsladko vino, ki ga v prestolnici pijejo le dame ob torticah. In šele sedaj razumem, zakaj so otroci tu tako zelo pomembni, da gre vselej le zanje, sicer bi človek izumrl, kot se je to nemara zgodilo s Konečnikom. Zgolj trenutek neprave osredotočenosti in izbo je zarastlo šavje, si predstavljaš? So pa zato mnogi od krajev sveti, hribčke lepo zaljšajo cerkveni zvonovi, gasilski dom se sem ter tja najde in najbrž tudi kakšen kulturni z odrom za lokalne pisce. In čisto naravnost idilično je in marsikaj te navduši, četudi si že navajen.

Tako sva prišli na Tolsti vrh, tam pa sva zapustili obmejno panoramsko pot in zavili proti Katarini, ki je tudi sveta. Vmes, ko je šla pot nekoliko navzdol, se je Mucki razburila, zakaj neki tako šibam, da sem cele pol metra pred njo, da moram iti navzdol tako hitro, se pravi počasi, kot navzgor, sicer je brez veze. Te logike tedaj nisem dojela, ampak najbrž je tudi ta ena izmed tistih, ki pravijo, da se v breg počiva in bo že prišel čas, ko jo bom uvidela.

S Katarine sva stopili v poslednji klanec Sršenovega vrha. Še zadnji gel sem iztisnila in moram priznati, da ni bil odveč. Vrh je imel anteno, ki ga je delala opaznega. Na drugi strani je bil spust, spodobno strm naravnost v okljukah do avta.

Bili sva željni hrane in zdelo se nama je, da bi lokalne ceste utegnile ponuditi več možnosti za potešitev kot avtocesta. Napaka. Iz Radelj, Dravograda, Slovenj Gradca vse do Velenja so izselili ljudi, zato se gostilniški posel ne izplača.

Od lakote se mi je, sicer po subjektivni oceni, pojavila dioptrija okoli 3, a edino rešitev je bilo moč slutiti na Trojanah. Tam so v časih stare ceste prodajali krofe ob vsaki uri dneva. Še vedno jih. In natakarice imajo še vedno opremo od takrat in atmosfera je tako socialistično kičasta, da bo kmalu spet in. Pa zrezke strežejo v globokem večeru, ko v spodnjem gostišču v modro-roza svetlobi počivajo šoferji.

 Vsem polube, vsem pozdrave, 

Cici