Sonce, razgled in vonj po gozdu so me zapeljali nekam pod
Polhograjce. Prav inovativna nisem. Bom šla pa kakšno novo, si mislim, recimo, tiste
iz Hrastenice še ne poznam, nekaj vzpona, potem pa lepo prečenje do Grmade, morda
do Tošča, morda proti Jakobu, kaj pa vem, se bom že sproti izmišljevala.
Parkiram in smerokaz, ki vodi med hiše, je nedvoumen.
Takoj se zgubim.
Pa kaj, si mislim, ko jo režem v breg po
kolovozu. Na nogah imam novo super lahko Altro iz Imerike (nekaj ima morda res
skupnega s tistim društvom za duševno zdravje), res da je za cesto, a bo tokrat
že morala biti tudi za gmajno, konec koncev imam noge prav tako le ene. Bezljam
in vse bolj se zdi, da je sumljivo vroč prednovoletni čas odprl pipico za
norost, da se zaganjam v klanec in sopem, in prav je tako, zanalašč grem še
hitreje, in se režim, in kolovoz postaja le še vleka za podrto drevje, potem pa
je tudi tega konec. Tudi prav, si rečem. Nad mano se strm breg lomi v prisojen
greben, ta pa se prijazno pne nekam naprej. V redu bo, si mislim in se mu
zaženem naproti. Kar po vseh štirih; grabim za debla, ki ostajajo v rokah, za
veje, za kamenje, trobentice pustim, naj bojo, saj so z decembrskim klitjem
vsaj tako nore kot jaz na tem bregu in ta dan in nekaj v zraku. Priplazim se na
vrh. V mehkem resju zalotim stezico, sramežljivo, komaj opazno, morda le od srnic
in gamsov in kakega zajčka. Zapodim se naprej. Stezica se zgublja med
skalovjem, izgineva pod podrtim drevjem, jaz pa skakljam in prav veselim se
tavanja, kajti tale bo pa res nova. Že miljavžnkrat na Grmadi, a po čisto ta
pravi »novi«. Greben suvereno drži smer in pridem na kolovoz. »Duševno zdravje«
privzdiguje noge, bolje, kot da na njih ne bi bilo nič, kot da bi na njih bil
nič na vesoljni pogon. Osvojim Belo in odkrijem smerokaz, ki veli proti Grmadi.
Tja grem. Za začetek. Stezica je zdaj tista »ta uradna«, a zato nič manj
ljubka. Gozd ob meni se vrtinči in tla ostajajo za mano, a se z vsakim korakom
spet vrnejo, in izginevajo, … spet so pred mano, noge pa kot da bi jih goltale
na razvratni požrtiji. Krohotam se, ja, Altra - živalska blaznost, dovoljena in
opojna. Še kratek klanček, potem pa, hej, saj tamle je že pot s Katarine.
Zapodim se, kot da bi me nekaj ugriznilo v rit. Navzgor še stokrat hitreje,
četudi se vse zarola; še nekaj korakov, pekoča sapa, pekoč odriv, kar naj se
rola, kar odnese me, zdaj že navzdol, zdaj že zares.
Fak, čisto zares.
Postavljam noge predse, skušam ujeti pot, v podivjanem
trenutku skušam zgrabiti njen rep. Klinac, ne gre, telebnem, žlahtno in popolno.
Filmsko. Poberem se kot odbita žogica. Glava – ok, zobje – ok, noge, uf,
hvalabogu, noge povsem ok, roke? Spodaj v redu, zgoraj? Komolec zazeva. Tuli! Ja,
bil je za bremzo, ni tega vajen. Zadrhtim, nekje od znotraj. Rahla slabost me
obide, jaz pa si mislim – me je kdo videl? Sama sem in grem naprej. Skušam
teči, a se rola zdaj le še v moji glavi. Topel rdeč vzorček obarva podlaht in
doseže dlan. Obrišem ga z drugo roko. Lepljiv je, popolne rujne barve in
vztrajen. Kaplja. In odločim se, da mi bo vseeno. Saj je le komolec in nič
drugega. Mucki je na prvih »štirih občinah« poletela že v prvi polovici, potem
pa godrnjala, ker se je morala ustaviti pri reševalcih. V cilj je prišla kot
mumija – z razbitim kolenom, glavo in strganimi vezmi na palcu. Pod petimi
urami. Nič ni cvilila. S Porezna je pomagala Rusinji, ki ji je bilo slabo. Zato
pa: odjebi. In stečem naprej. Že res, da se je norost nekam zavlekla, že res,
da sem le še ranjena žival, a mislim si: pa kaj. Tečem proti Gontam. Počasi,
premišljeno. Ni luštno pasti, pasti na rano, pa je najbrž pravo sranje. Rdeč
potoček se je strdil in jaz ga peljem na šnops. Tole bom zrihtala, potem pa
naprej, sem vzvišena in popolnoma pomirjena.
Na Gontah najprej poiščem gospo. Nič šnopsa, me razočara.
Voda, gaza, povoj. Naj bo. Peče me kot pri norcih, ona pa deluje zrutinirano. Hitro
sem nared za naprej. Pred hišo si priznam, Tošč in še karkoli drugega bi v tej
situaciji delovali ošabno. Prav, pa naj bo dovolj. Dovolj že, a Grmade gotovo
ne izpustim. Mucki je odtekla še polovico štirih občin.
Poženem se v breg. Roko klavrno vlečem za seboj kot nemi
štrcelj. Nič več eksplozij. Hitrega koraka pridrobim na vrh. Pojem nekaj suhih
fig in sladkoba obudi nasmeh. Pa saj je le komolec!, in zaženem se po grebenu.
Tečem, za nalašč ves čas tečem. Za nalašč silim roko v tekaški položaj. Boli
kot prasica. Ja in? Odjebi, grem naprej. Vsaj skoraj do hiš, kaj pa če bi do
cerkvice? Hej, ohola si in ignorantska, dovolj imaš, zavij! Poženem se proti
lovski koči, naprej po spodnji pod grebenom Grmade, proti Katarini. Ženem se
preudarno. Namrdnjeno. Pospešujem, rogam se vesolju v brk. In komolcu in
bolečini. Osvestim vsak korak, vsako korenino prezirljivo ošvrknem in spet
dotakam norost. Zdaj sem na cesti, zdaj ni več korenin, zdaj se edino lahko
zaletim v avto, a računam, da se ne bom. V objemu gravitacije drsim vniz.
Kontrolirano. Dan tone in jaz tonem proti avtu. Tal se komaj dotikam, a ravno
dovolj. In ko se zarola tale …,
… vem, da se je v trenutku spet vse poklopilo.
Planem k avtu. Ko sedem za volan, me preplavi prvinska
bolečina, da se mi kar stemni. Zarjovem. In odpeljem se na urgenco.
Roka je do kosti razsuta. Rana je gnojna, v njej sem
shranila delček Grmade in boli kot sto hudičev. Bedno in nepremično leži ob meni, jaz pa skozi okno že tretji dan
bolščim v prednovoletno norost. Rdeč vzorec na Altri se je zasušil. Zunaj je
zapihalo, da se sliši zavijanje in tuljenje.
Oblači se.
