Tadžikistanijada

»Čaj kušaješ?« je vpila in tekla za nama. V živo pisani obleki, s cvetličnim vzorcem na ruti je hitela skozi suho orumenelo šavje na robu letnega pastirskega zaselka in spraševala, ali bova »jedli« čaj.

Bil je tretji teden najinega postopanja po severozahodu Tadžikistana. Prvotni etnološki firbec naju je že počasi mineval, da sva se pritajeno plazili mimo kamnitih kočur in cunjastih šotorov in se poskušali izogniti pogrinjku z zelenim čajem ob pokušini vseh čudaških mlečnih tvarin. Tedaj pa sta se pojavili pred nama z druge strani povsem nepričakovano in nama odločno zaprli pot. Starejša naju je za trenutek skoraj diskretno premerila, potem pa s kazalcem dregnila Žano: »Ti ženščina. A ti ...« se je obrnila k meni in bilo mi je že popolnoma jasno, da bom pokasirala preostanek. »A ti mužčina!« Brž sem silno našopirila oprsje in jela oporekati sodbi, kar je dami strašno zabavalo, da sta naju v krohotu in nedvomnem odobravanju zgrabili pod komolec in odvlekli na obisk. Da jima je dolgčas, sta pojasnili, tako sami v gorah z otroki in drobnico, medtem ko dedci delajo v dolini, nemara v Rusiji kot številni drugi Tadžiki, verjetno bolj ali manj na črno. Starejša, ki je neustavljivo kramljala v nadpovprečno dobri ruščini, se je, kot se ob nepričakovanih obiskih spodobi, skromno opravičila, da ni prav lepo pospravljeno, ko naju je posadila na tla enoprostorke bajte, midve pa sva se spraševali, po kakšnih kriterijih se sploh meri urejenost vseh teh pastirskih kamnjač. Bil je ramadan, a na obedovalni tepih so za naju zložili več jedače in pijače, kot sva jo midve vlačili s seboj za vso najino pot, pa tudi te ni bilo malo. Stojala v nadstropjih s pisanimi ukrajinskimi bonboni, suhim sadjem in oreščki, zajeten hlebec kruha izpod peke, sir tako posušen, zbit in povaljan, da je spominjal na biljardne krogle, jogurt, še čisto nedavno pomolžen, in zeleni čaj, ki ga skrivnostno ni nikoli konec.

Prav neustavljivo prijazni in gostoljublni so Tadžiki. In poleti se razpasejo s svojo živino povsod po gorah, vse tja do 3500 metrov, kjer je trava še nekako žvečljiva, nasprotno od tiste od sonca ožgane in presušene v dolinah. Na prvi vtis je videti, da so v državi le še pastirji, pa še to večinoma ženske in otroci, nekaj možakarjev se v redkih mestih trudi zagnati kakšen ne preveč donosen biznis, opaziti je Kitajce, ki leto za letom obnavljajo tistih nekaj za silo voznih cest, prekupčevalcev droge in orožja z Afganistanom, ki v državi edini res nekaj veljajo, pa tako ali tako ni na spregled. Je pa za vsakim ovinkom moč opaziti predsednika Emomalija Rahmona, čigar šarm, mogočnost in ganljiva priljudnost so postavljeni na ogled na opaznih panojih, kjer se edinstveni vodja rokuje z rudarji, s strogim ponosom strmi v hidroelektrarne ali človekoljubno pestuje prvošolce. Odveč je poudariti, da po dveh, treh pivih tudi Tadžiki sami znajo prišepniti marsikatero pikro na račun veljaka, ki gnezdi na svojem mestu že od leta 1994, torej še iz časa državljanske vojne.

»Lulam na javnem stranišču in predsednik mi maha v pozdrav,« je državni ustroj komentiral Karim in misel poplaknil z vodko iz čajnika, saj se ob dnevih ramadana res ne spodobi javno pijančevati že ob šestih popoldne, ko sonce še sveti z neba, a le še tako močno, da nevernikom končno prija hrana. Pa ne, da bi bili čisto zares neverniki, je razložil, najbrž bi se lahko opredelili za muslimane, zgolj pretiravamo ne, saj Alah med gorami tudi ne vidi čisto vsega. Karim je bil del druščine ribičev, ki so naju »rešili« iz doline Marguzorskih jezer. Medtem ko so oni redarjem za hrbtom lovili ribe, sva midve ravno končali pohod prek Fanskih gora. Pri odplavljeni bazi je odplavilo tudi najine sanje zadnjih dni, saj sva klavrno ugotovili, da po dveh tednih čaja in kaše iz vrečke zaroseno mrzlega piva in zrezka ne bova deležni. Kot tudi ne prevoza v obljudene kraje. Očitno sva bili tako usmiljenja vredni, da so naju »posvojili«. Kar se v Tdžikistanu precej splača. Ne le zaradi vseh domačih veselic, ki so sledile, ampak tudi zaradi čisto vsakdanjih koristi.

Kljub naravnost osupljivim naravnim biserom je turizem v državi razvit še precej ubogo. To pridno izkoriščajo tisti, ki znajo cuzati denar. Tako je zraslo nekaj agencij, ki jih brez težav najdeš na internetu, in brž ko z njimi navežeš stik, se prilepijo nate in začnejo sesati. Seveda potem nič več ni problem. Prenočišče najdejo na koncu sveta in v nobel terencih te odpeljejo na čisto vse kraje, kadar koli si želiš. Za denar, da te kap. Po izračunih so naju najprej skubili nekje za 0,70 ameriškega dolarja za kilometer za toyoto rav 4 ali nissana pajero, ki sta naju čakala skoraj ob postelji do sekunde točno, potem pa so naju za moj okus, predvsem pa za lokalne cestne podrtije čisto prehitro, dostavljali ob vznožja gora. Pa tudi hotelsko vprašanje se je presenetljivo hitro uredilo. Že v Ljubljani sva po spletu iskali prenočišče v prestolnici Dušanbe in naju je kar dušilo ob cenah 100 dolarjev za sobo v sovjetski betonski brezoblični konstrukciji. Abdul Kasim naju je še po telefonu vprašal, koliko sva pripravljeni plačati, pa sva čisto na slepo ustrelili 20 dolarjev na osebo, in tako je tudi bilo. Sicer ne hotela, ampak enosobno stanovanje, za silo urejeno, v središču mesta sva tako plačali 40 dolarjev na dan, kar je za najemnino ogromno, a vseeno ugodneje od vse druge uradne turistične ponudbe. Ribiška druščina je kar sopla, ko sva jim zaupali, koliko porabljava za naštete banalnosti, da je približno 0,20 dolarja na kilometer za kakšno staro nivo čisto dovolj, so naju poučili, spiva pa tudi lahko vsaj za polovico manj. Od tedaj sva bili v redni telefonski zvezi z Zafarjem, ki nama je sporočal realne cene, sploh pa ni bilo kraja v regiji, kjer ne bi imel kakega sorodnika, ki se je kot kakšen duh nenadoma pojavil od bog ve kje in organiziral stvari, kot je treba.

Se razume, da je bila pri vsem tem najina suverena ruščina ključnega pomena. Jezik domačinov je tadžiški, se pravi nekakšna različica perzijskega. V tem nisva prav posebej domači. V državnih in poslovnih krogih se uporablja ruščina in rusko večinoma govorijo v mestih, v prevladujočih goratih širjavah pa se v njej lahko čisto dobro sporazumeš. Vsaj z moškimi. Ženske, ki šolanje čisto prehitro opustijo zaradi svojih materinskih in gospodinjskih obvez, rusko govorijo redkeje, predvsem pa različno dobro. Zato pa z veseljem. Sploh z nama, potem ko smo vedno znova in znova razčistili, da sva obe ženski in da imava kratke lase iz praktičnih razlogov, malo tudi zaradi mode. Tako smo občasno rekle kakšno o pričeskah pa obvezno o garderobi, mimogrede sva dobili recept za pripravo domačih jedi, železnemu repertoarju o otrocih in družini se nikakor ni dalo izogniti, prej ali slej je padla tudi kakšna ženitna ponudba s pastirjem in vsemi njegovimi tolstoritimi ovcami za povrh. Vselej zelo podobno, a zelo živahno, da čas ob pogrinjku mine hitreje. V kakšnem drugem jeziku bi bilo ta del nemogoče izvesti, pa tudi ta resnejša potovalna dogovarjanja bi bila že v angleščini verjetno precej drugačna.

Da sva Tadžikistan izbrali zaradi gora, je čisto logično. V Tadžikistanu drugega skoraj ni. Z Dunaja prek Rige sva z nizkocenovnim latvijskim Air Baltikom prileteli v Dušanbe in tam razen ubijajoče avgustovske vročine drugih posebnih doživetij ne najdeš. Urico za zgodovino sva zapravili v arheološkem muzeju, kjer sva se načudili 14-metrskemu spečemu Budi iz 5. stoletja, ki so ga v sovjetskih časih našli nekje na jugu države, potem pa so ga do nedavnega skrivali v kleti muzeja, češ, v deželi ni kulture pred sovjetsko kulturo. Pa vendarle gre zahvala bivšim Sovjetom, da so že nekoliko uvidevnejši in so Budo le skrili, nasprotno od sosednjih talibov, ki so podobne primerke enostavno razstrelili v svojem slogu. Še predsednikovo palačo s posušenim parkom spredaj si v mestu lahko ogledaš, na večer pa se lahko sprehodiš mimo kitajsko pisanih fontan in posediš v parku Moskva, v restavraciji, kjer z malo sreče gledaš folklorni šov, popestren s transvestitskimi vložki. Domače pivo je poceni, okoli pol dolarja za pol litra, je pa tudi ogabno, kot da bi ga mešali z vodo, v korist vode, seveda. Preostalo pivo je rusko in je tudi dražje, se pravi dva dolarja, saj ga verjetno mešajo še s čistim špiritom in je zato tudi okus nekoliko bolj močan.

Tudi pojesti se da obilno in pogosto pretirano mastno, da je podlaga za domači konjak kompaktna in neprebojna. Dober je domači konjak, vsaj zvečer v nabriti družbi, naslednji dan pa je oblak pustih alkoholnih hlapov, ki visi nad teboj, nekoliko odveč. Zato pa je veliko mesa na voljo z roštilja in predvsem jagnjetine. Priljubljene so lepinje in zvitki iz testa z različnimi nadevi, sploh pa je na prvem mestu plov, rižota z nekaj zelenjave, z veliko masti in maščobnih koščkov, verjetno tistih iz bujno zamaščenih riti ovac. Tudi sadja in zelenjave je veliko in vse ima okus. Različen, ne enak.

Po kratkem urbanem predahu v prestolnici sva odšli v smer Uzbekistana. Fanske gore sva se namenili prečesati, gorski masiv, ki se dobrih sto kilometrov v dolžino in vsaj pol toliko v širino razteza ob severnozahodni meji. Mnogi vrhovi tu segajo nad pet tisoč metrov, prelazi med njimi le nekoliko manj, predvsem pa rajon slovi po mnogoterih čudovitih jezerih, ki jim bojda na svetu ni primere, in rekla bi, da je nemara res tako. Že dvestopetdesetkilometrska pot do izhodišča je postregla z gorskimi pejsaži, ki so porajali pritajene vzklike vzhičenosti, surov in pozabljen so okoliš delali številni opuščeni rudniki, ki so cveteli v zlatih sovjetskih časih, tedaj pa le nemo tonejo v svoj lasten prah, nepozaben vtis pa na popotnika naredi tunel Anzob. S svojimi petimi kilometri se zajeda v tritisočake, leta 2006 so ga tja zvrtali Iranci in videti je, da ga nikoli niso prav dobro končali. Kakšnih posebnih udobnosti namreč tunel ne ponuja. Če je prvi kilometer tistih nekaj raznobarvnih žarnic s stropa še gorelo, je vse kmalu razneslo v kratkem stiku, saj se gole kamnite stene kar cedijo v podzemnih potokih. Tako na vozišču nastanejo nezanemarljiva jezerca, v njih pa te iz teme v zadnjih sekundah presenečajo pozabljeni gradbeni odri in sem pa tja kakšen stroj. Promet je živahen in neredko se najde kdo, ki se zadeve loti brez luči, nekateri bojda celo z osli. Ne bi se čudila.

Če sva še med potjo premišljevali, da je vse bolj »zabačeno« kot Afganistan na jugu, odkar se v tamkajšnjih gorah preganjajo vsaj Američani s talibi, sva v alpski bazi Artuč močno spremenili mnenje. Takšni alpski bazi sta v teh koncih dve: zgoraj omenjena na strani Kulikalonskih jezer in baza Vertikal pri jezeru Alaudin. Ti veljata poleg Marguzorskih sedmerih jezer in zloglasnega jezera Iskandarkul, imenovanega po velikem Aleksandru, za izhodišči pohodnikov in alpinistov, ki se podajajo naprej v srčiko pogorja. Zato je tu živahno in veselo. Poleg francoskih organiziranih skupin je moč srečati številne ruske ekipe z bolj ali manj zahtevnimi cilji, vsem pa je skupna radoživa nrav, tako drugačna od moskovskih okamnelih obrazov. »Razkošne« lokacije veljajo za zadnjo urejeno higiensko priložnost in zadnje udobno ležišče, saj se od tod naprej vse dogaja na prostem, ob ognjiščih in v šotorih. Tu ti tudi z veseljem vsilijo še kakšno dodatno uslugo za na pot, za 20 dolarjev na dan lahko najameš oslička s spremljevalcem, za 30 vodiča. Ob poti imaš potem še nemalo možnosti, da si oslička organiziraš kar sam, za ceno po dogovoru, ki je praviloma vsaj za tretjino nižja. Tako sva jarem »debelih prasic« uspešno prevzeli nase, a Abdul Kasim je menil, da sami med zloveščimi vršaci ne bova prav dolgo preživeli. Zato nama je naprtil Tolika, ki naju bo rešil vsega hudega. Njegova vloga nama že od prvega dne ni bila čisto jasna. Sploh ker so poti temeljito shojene in povsem logične, zemljevid, ki ga je Žana natisnila z neke ruske internetne strani, pa se je izkazal do ovinka natančen. Živec se je potem predvsem Žani utrgal, ko se je poba brezkompromisno branil, da bi nosil kar koli drugega kot svoj skromni žakeljček z molitvenim tepihom, zvečer pa je čakal, da opraviva svojo žensko vlogo in mu postreževa večerjo. Tako sva v kratkem »smerokaz« odpravili domov. In brez večjih težav preživeli. Omeniti velja le neznatno živalico, ki mi je neprijetno poskušala streči po življenju. Možje po travnikih so nama namreč prisegli, da je tadžiška voda najboljša na svetu, in spregledali sva živelj, ki se je pasel po obronkih ter v dolgih požirkih pili hladne studence. Potem pa kot da bi za teden dni nekdo pritrdil pipico na mojo zadnjico, ki jo je nevidna roka bitjeca odpirala, kot se je le njemu zahotelo. V boju z njim je podlegel veliki farmacevtski koncern Bayer s svojim ciprobayem, deloval je šele ruski antibiotik iz šestdesetih, ki neselektivno pobije vse. Še tebe.

Drugih nevšečnosti ni bilo. Vreme je bilo razen nekaj popoldanske oblačnosti poletno naklonjeno in temperature ne pod ničlo čez noč, podnevi pa na splošno dovolj visoke, naravnost blagodejne v primerjavi s 40-stopinjskim kotlom v dolini. Nekaj snega je bilo na stezi le čez prelaz Čimtarga in morali sva se prav posiliti s stranskimi izleti okoli jezera Mutnoe, da sva upravičili transport derez in cepina vso dolgo pot. In da je bila nošnja najine šare res pretirana, so ključno pripomogle predvsem zaloge hrane s kilogramsko bulo sira na čelu, ki je bila popolnoma odveč, sploh potem ko so nama v nahrbtnik stlačili še vsaj po pol hlebca v vsakem pastirskem zaselku. Pa še vreča smeti nama je bingljala zadaj vse do doline, kar je med domačini sprožalo splošno začudenje, saj se konzerve in vrečke da vendar zatlačiti pod kamen. Ko so se domači čudili, sva se midve razburjeno zgražali, kajti pri vsakem jezeru, ki v svojih barvah mirno prekašajo Fidži, Maldive in Karibe skupaj, sva videli kupe zarjavelih konzerv in sorodne navlake. Ko nama je »smerokaz« še delal družbo, sem mu v glavo poskušala vbiti slogan »Smeti odnesi v dolino«, pa je le skomignil z rameni, češ da pri nas že mora biti tako, saj nimamo razvite nekakšne gorske komunale. Dvomim, da jo v Tadžikistanu imajo. Še tista v dolini bolj peša.

Tako na koncu sveta, a zanimivo, da kot pretežno Slovenki (Mucki je vendarle iz Rusije) nisva bili popolna neznanka. Seveda sem vztrajno mantrala razliko med Slovenijo in Slovaško, a našli so se tudi takšni, ki so še predobro vedeli, za kaj gre. »Pa vi sploh veste, kje je Slovenija?« sem se vzvišeno namrdnila nad starim pastirjem, za katerega se je zdelo, da sveta dlje od svoje črede sploh ne razume. »O, ti smrkla!«, me je nadrl, »da ne vem za Slovenijo, praviš?! Še do danes ne morem preboleti, da ste ravno vi preprečili Rusiji svetovno prvenstvo!« Presenetljivo, kako radi imajo nekateri Ruse. Pa ne ravno radi, morda so jim naklonjeni zaradi navade, mnogi pa priznajo, da sta jim Moskva in Sibirija edini vir zaslužka, pri čemer zgodbe o delu na tržnicah in gradbiščih spominjajo vsaj na trgovino z ljudmi, če ne že na resne mafijske posle. »120 tisoč dolarjev na mesec zasluži neki moj sorodnik s tržnico Lužniki v središču Moskve,« je dejal Smerokaz. »Težka baraba je. A mu ne zamerim. Na tržnici si vsaj lahko privoščim jakno za deset dolarjev in superge za petnajst, česar si v trgovini ne morem.«

Deset dni sva se potikali prek prelazov, vzdolž jezer in rek. Enajsti dan sva z ribiči ob tretjem Marguzorskem jezeru jedli lubenico, na večer sva že prispeli v »bolšoj krasivij gorod Pendžikent«. Pettisočletne ruševine starodavnega mesta so res že oglodali zobje ujm in sovražnega vetra, da je bilo na vzpetini opaziti le še nekaj trhlih glinenih formacij, in po dveh dneh sva bili spet na poti k jezeru Iskandarkul.

»Danes pa bulji, kot da bi nabirala gobe,« sem velela Žani. »Iščeva rubine ali kakšno pozabljeno kepo zlata,« sem še odredila, ko sva se vzpenjali med zapuščenimi rudniki dragih kamnov na goro Doždemernaja tik nad jezerom.

Nič takega nisva našli. Le jezero se je tisoč metrov niže sumljivo bleščalo v barvi turkiza.